Page 162 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 162
Medijska politika v postsocializmu
da se govorec kot bodoči predsednik vlade zavezuje le za poskus izpolnitve
tistega, kar po splošnem prepričanju verjetno lahko in po zakonih mora
storiti. Antični teoretiki bi se v tem primeru zagotovo strinjali, da je tovr-
sten način govorčevega ubesedovanja v procesu ustvarjanja lastne verodo-
stojne podobe veliko bolj prepričljiv kot dejanska vsebina obljub.
Če se še enkrat ozremo na uvod Janševega govora s stališča antičnega
koncepta retoričnega etosa, se ta zdi zanimiv predvsem zaradi neke druge
funkcije, ki jo opravlja že nekajkrat omenjena anamnesis. Če namreč na to
figuro pogledamo z vidika etosa kot predobstoječe kategorije, bi lahko go-
vorčevo navajanje seznama bivših predsednikov in njihovih zaslug za drža-
vo razumeli kot kolektivni etos, kot prikaz galerije prednikov, katerih podo-
be govorec izrisuje v svojem govoru in kamor kot kandidat za predsednika
sedaj nesporno sodi tudi sam. Tovrsten pogled anamnesis ne razkriva zgolj
kot sredstvo, s katerim naj govorec ugaja poslušalcem ali jih prepriča o svo-
jem poznavanju tematike. Figura anamnesis postane konstitutivni element
prikaza lastne podobe, ki jo govorec želi predstaviti poslušalcem, in ta po-
doba je s strateškim ubesedovanjem dobila obstoj, še preden je govorec z go-
vorom nastopil. Kajti vzpostavitev neposredne povezave med ustrezno iz-
brano skupino »prednikov« in govorcem slednjemu zagotavlja izhodišče
za konstrukcijo specifične/želene predobstoječe podobe. Kako? Janši kot
kandidatu za predsednika vlade prikaz hvalevrednih dejanj njegovih pred-
hodnikov omogoča oblikovanje lastne pozitivne podobe, obenem pa pri-
speva tudi k ustvarjanju vtisa o vplivu in ugledu, ki ga predpostavlja že sam
položaj predsednika vlade. Na drugi strani osvetlitev povezav z izbranimi
osebnostmi in dogodki iz slovenske politične zgodovine (sc. Pučnik, Ru-
pel) implicira ugled in izkušnje, ki si jih je govorec pridobil z lastnim uspe-
šnim delovanjem v preteklosti. Analiza tako pokaže, da hvalevredna deja-
nja oseb, s katerimi se je govornik v govoru povezal, in prikaz lastnega udej-
stvovanja sestavljajo njegovo predobstoječo podobo, s katero govorec sku-
ša sebe prikazati kot avtoriteto na področju vodenja države. Ko skušamo
opredeliti vlogo, ki naj jo ima ta retorična strategija v uvodu govora, lah-
ko ugotovimo, da prikaz govorčevega predobstoječega etosa pravzaprav za-
vzema večji del uvoda in da je uporabljen kot utemeljitev oziroma podpora
izhodiščni trditvi tega uvoda, in sicer, da je »sposobnost« predstavnikov
vlade (še raje njenega bodočega predsednika) bistvena za uspešno delova-
nje države. Če namreč Janšev »zgodovinski oris oseb in dogodkov pojmu-
jemo kot strategijo za konstrukcijo njegovega predobstoječega etosa, lah-
ko opazimo, da po tej razmeroma dolgi predstavitvi svoje podobe govorec
sklene, da prihodnjo vlado in njenega predsednika čaka eden najpomemb-
da se govorec kot bodoči predsednik vlade zavezuje le za poskus izpolnitve
tistega, kar po splošnem prepričanju verjetno lahko in po zakonih mora
storiti. Antični teoretiki bi se v tem primeru zagotovo strinjali, da je tovr-
sten način govorčevega ubesedovanja v procesu ustvarjanja lastne verodo-
stojne podobe veliko bolj prepričljiv kot dejanska vsebina obljub.
Če se še enkrat ozremo na uvod Janševega govora s stališča antičnega
koncepta retoričnega etosa, se ta zdi zanimiv predvsem zaradi neke druge
funkcije, ki jo opravlja že nekajkrat omenjena anamnesis. Če namreč na to
figuro pogledamo z vidika etosa kot predobstoječe kategorije, bi lahko go-
vorčevo navajanje seznama bivših predsednikov in njihovih zaslug za drža-
vo razumeli kot kolektivni etos, kot prikaz galerije prednikov, katerih podo-
be govorec izrisuje v svojem govoru in kamor kot kandidat za predsednika
sedaj nesporno sodi tudi sam. Tovrsten pogled anamnesis ne razkriva zgolj
kot sredstvo, s katerim naj govorec ugaja poslušalcem ali jih prepriča o svo-
jem poznavanju tematike. Figura anamnesis postane konstitutivni element
prikaza lastne podobe, ki jo govorec želi predstaviti poslušalcem, in ta po-
doba je s strateškim ubesedovanjem dobila obstoj, še preden je govorec z go-
vorom nastopil. Kajti vzpostavitev neposredne povezave med ustrezno iz-
brano skupino »prednikov« in govorcem slednjemu zagotavlja izhodišče
za konstrukcijo specifične/želene predobstoječe podobe. Kako? Janši kot
kandidatu za predsednika vlade prikaz hvalevrednih dejanj njegovih pred-
hodnikov omogoča oblikovanje lastne pozitivne podobe, obenem pa pri-
speva tudi k ustvarjanju vtisa o vplivu in ugledu, ki ga predpostavlja že sam
položaj predsednika vlade. Na drugi strani osvetlitev povezav z izbranimi
osebnostmi in dogodki iz slovenske politične zgodovine (sc. Pučnik, Ru-
pel) implicira ugled in izkušnje, ki si jih je govorec pridobil z lastnim uspe-
šnim delovanjem v preteklosti. Analiza tako pokaže, da hvalevredna deja-
nja oseb, s katerimi se je govornik v govoru povezal, in prikaz lastnega udej-
stvovanja sestavljajo njegovo predobstoječo podobo, s katero govorec sku-
ša sebe prikazati kot avtoriteto na področju vodenja države. Ko skušamo
opredeliti vlogo, ki naj jo ima ta retorična strategija v uvodu govora, lah-
ko ugotovimo, da prikaz govorčevega predobstoječega etosa pravzaprav za-
vzema večji del uvoda in da je uporabljen kot utemeljitev oziroma podpora
izhodiščni trditvi tega uvoda, in sicer, da je »sposobnost« predstavnikov
vlade (še raje njenega bodočega predsednika) bistvena za uspešno delova-
nje države. Če namreč Janšev »zgodovinski oris oseb in dogodkov pojmu-
jemo kot strategijo za konstrukcijo njegovega predobstoječega etosa, lah-
ko opazimo, da po tej razmeroma dolgi predstavitvi svoje podobe govorec
sklene, da prihodnjo vlado in njenega predsednika čaka eden najpomemb-
