Page 161 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 161
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
»Ko sva se zgodaj spomladi leta 1991, že po opravljenem plebiscitu, s takra-
tnim zunanjim ministrom Republike Slovenije Dimitrijem Ruplom vračala
iz tajnega neformalnega pogovora s pomočnikom generalnega sekretarja Nata, sva bila
vesela že zato, ker sva na podlagi pogovora bolj presodila kot vedela, da nas Nato ne
bo oviral pri osamosvojitvi in da ob uveljavljanju plebiscitne volje Slovencev ne
bomo označeni kot, v Evropi in svetu, nevarni separatisti /poudarila J. Ž./.«
Kot strategija prepričevanja govorčeva arete posebej izstopi v sklepnem
delu govora, v peroratio, kjer si govorec z intenzivno rabo retoričnih figur
ponovno skuša pridobiti nekaj naklonjenosti (kar velja v klasični retoriki
za standardni element zaključka govora in se navezuje na strategije retorič-
nega patosa). V odlomku iz peroratio, ki ga navajamo spodaj, sta opazni sta
zlasti antitetično postavljena »realna« obljuba (»ne obljubljam /.../ Oblju-
bim«) in klimaks (stopnjevanje, izraženo v količini obljubljenega), katerih
naloga je vzbuditi ali okrepiti pozitivna čustva poslušalcev do govorca ozi-
roma ustvariti vedrejše razpoloženje.
»Ne obljubljam 100.000 novih delovnih mest in zelo visoko gospodarsko rast,
niti hitrega povečanja plač ali pokojnin. Tega in podobnega enostavno v da-
nem položaju ni mogoče narediti, še posebej ne čez noč. Lahko pa obljubim, da
bom v primeru izvolitve vložil vse svoje napore v to, da se bo z državo upravlja-
lo v skladu z ustavo, da bo upravljanje učinkovito, pravično in pošteno in da se
bodo pogoji za vsestranski razvoj posameznikov, podjetništva in kulture iz-
boljševali. Obljubim tudi, da bomo spoštovali opozicijo kot sestavni del ustav-
nega reda, da se bomo trudili za sprejem vseh dobrih predlogov, ne glede na to,
kdo bo njihov avtor, ter da bo lahko opozicija predlagala do tretjine strokov-
njakov v nadzorne svete javnih podjetij, katerih večinski lastnik je še vedno dr-
žava. Prav tako bomo v svet za nacionalno varnost povabili tudi predstavnika
opozicije, kajti varnost je skupna dobrina in njeno zagotavljanje ne sme pozna-
ti delitev /podčrtala J. Ž./.«
V odlomku se prepletajo elementi patosa in etosa, kajti govorec z ana-
forično rabo glagola »obljubim«, s poudarjanjem spoštovanja etičnih vre-
dnot (pravičnost, poštenost) in z vpeljavo kvalifikatorja »trudili se bomo«
v kontekstu delovanja bodoče vlade poskuša ustvariti tudi vtis o lastni is-
krenosti. Obenem v prvem delu z rabo glagolov v prvi osebi ednine (»ne
obljubljam«, »bom vložil vse svoje napore«), ki jo dopolnjujejo glagoli v
prvi osebi množine (»obljubim, da bomo spoštovali«, »se bomo trudi-
li«, »bomo povabili«), poudarja zavzeto osebno delovanje in obenem tudi
vpliv, ki mu ga prinaša tako položaj prvega ministra v vladi kot voditelja
najmočnejše stranke. Poskus ustvarjanja vtisa poštenosti implicira tudi to,
»Ko sva se zgodaj spomladi leta 1991, že po opravljenem plebiscitu, s takra-
tnim zunanjim ministrom Republike Slovenije Dimitrijem Ruplom vračala
iz tajnega neformalnega pogovora s pomočnikom generalnega sekretarja Nata, sva bila
vesela že zato, ker sva na podlagi pogovora bolj presodila kot vedela, da nas Nato ne
bo oviral pri osamosvojitvi in da ob uveljavljanju plebiscitne volje Slovencev ne
bomo označeni kot, v Evropi in svetu, nevarni separatisti /poudarila J. Ž./.«
Kot strategija prepričevanja govorčeva arete posebej izstopi v sklepnem
delu govora, v peroratio, kjer si govorec z intenzivno rabo retoričnih figur
ponovno skuša pridobiti nekaj naklonjenosti (kar velja v klasični retoriki
za standardni element zaključka govora in se navezuje na strategije retorič-
nega patosa). V odlomku iz peroratio, ki ga navajamo spodaj, sta opazni sta
zlasti antitetično postavljena »realna« obljuba (»ne obljubljam /.../ Oblju-
bim«) in klimaks (stopnjevanje, izraženo v količini obljubljenega), katerih
naloga je vzbuditi ali okrepiti pozitivna čustva poslušalcev do govorca ozi-
roma ustvariti vedrejše razpoloženje.
»Ne obljubljam 100.000 novih delovnih mest in zelo visoko gospodarsko rast,
niti hitrega povečanja plač ali pokojnin. Tega in podobnega enostavno v da-
nem položaju ni mogoče narediti, še posebej ne čez noč. Lahko pa obljubim, da
bom v primeru izvolitve vložil vse svoje napore v to, da se bo z državo upravlja-
lo v skladu z ustavo, da bo upravljanje učinkovito, pravično in pošteno in da se
bodo pogoji za vsestranski razvoj posameznikov, podjetništva in kulture iz-
boljševali. Obljubim tudi, da bomo spoštovali opozicijo kot sestavni del ustav-
nega reda, da se bomo trudili za sprejem vseh dobrih predlogov, ne glede na to,
kdo bo njihov avtor, ter da bo lahko opozicija predlagala do tretjine strokov-
njakov v nadzorne svete javnih podjetij, katerih večinski lastnik je še vedno dr-
žava. Prav tako bomo v svet za nacionalno varnost povabili tudi predstavnika
opozicije, kajti varnost je skupna dobrina in njeno zagotavljanje ne sme pozna-
ti delitev /podčrtala J. Ž./.«
V odlomku se prepletajo elementi patosa in etosa, kajti govorec z ana-
forično rabo glagola »obljubim«, s poudarjanjem spoštovanja etičnih vre-
dnot (pravičnost, poštenost) in z vpeljavo kvalifikatorja »trudili se bomo«
v kontekstu delovanja bodoče vlade poskuša ustvariti tudi vtis o lastni is-
krenosti. Obenem v prvem delu z rabo glagolov v prvi osebi ednine (»ne
obljubljam«, »bom vložil vse svoje napore«), ki jo dopolnjujejo glagoli v
prvi osebi množine (»obljubim, da bomo spoštovali«, »se bomo trudi-
li«, »bomo povabili«), poudarja zavzeto osebno delovanje in obenem tudi
vpliv, ki mu ga prinaša tako položaj prvega ministra v vladi kot voditelja
najmočnejše stranke. Poskus ustvarjanja vtisa poštenosti implicira tudi to,
