Page 160 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 160
Medijska politika v postsocializmu
»Toda Slovenija se je po osamosvojitvi utrdila kot samostojna država, dosegla
popolno mednarodno priznanje ter postala članica EU in Zveze Nato. Vsem
dosedanjim upravljavcem države gre za to nesporna zasluga in velikokrat se niti ne za-
vedamo v celoti, kako veliki koraki so bili pri tem doslej narejeni /poudarila J. Ž./.«
Janševo navajanje seznama bivših predsednikov vlade in njihovih do-
sežkov, ki jih govorec vpne v kontekst uspešnega razvoja države, obenem
kaže na uporabo retoričnih strategij, s katerimi govorec v govoru (in z go-
vorom) konstruira svojo podobo. Z že omenjenim povezovanjem različnih
pogledov govorec izkazuje spoštljivost (eunoia) do poslušalcev in njihovih
različnih političnih opredelitev. Na drugi strani navajanje preteklih hva-
levrednih izjav/dejanj in pomembnih dogodkov kaže na rabo retorične fi-
gure (anamnesis/recollectio), ki so jo že v antiki opredeljevali kot pomemb-
no strategijo za ustvarjanje verodostojne podobe in je kazala zlasti na go-
vorčevo praktično modrost (phronesis). V našem besedilu govorec z izbo-
rom specifičnih izjav (ki tako izbrane nujno izrisujejo tudi podobe tistih,
ki so jih izrekli) pokaže na poznavanje ključnih dogodkov v politični zgo-
dovini Slovenije in razumevanje odgovornosti, ki jih prinaša vodenje drža-
ve, katere predsednik želi postati. Povzame jih tudi v sklepnem delu uvoda:
»Danes lahko sooblikujemo politiko tako Nata kot Evropske unije. Lahko,
ker imamo formalne možnosti, moramo pa za to biti tudi sposobni. Mandat, ki je
po oktobrskih volitvah pred nami, je poln izzivov, ki jih najbrž presega samo še
mandat prvega demokratičnega oblikovanja slovenske vlade. Prav lahko se nam že v
tem mandatu ponudi možnost vodenja Evropske unije, to bi bil velikanski iz-
ziv našim sposobnostim in hkrati doslej največja priložnost, da se Slovenija na evrop-
skem in svetovnem zemljevidu uveljavi /poudarila J. Ž./.«
Tretji vidik ustvarjene govorčeve podobe predpostavlja prikaz govorca
kot poštene, iskrene, vrle osebnosti (arete). V uvodu na prikaz takšne po-
dobe govorca kaže sama raba anamnesis, saj v skupini bivših predsednikov
vlade in njihovih zaslug Janša navaja tudi svoje nasprotnike (sc. Drnovšek,
Rop), s katerimi je bil v preteklosti kot vodja največje opozicijske stranke
pogosto v odkritem spopadu (neredko so bili njegovi govori zelo blizu in-
vektivi). Prav tako bi govorčev kratek, a slikovit opis dogodka iz obdobja
osamosvajanja, v katerem poudari, da je tudi sam sodeloval, lahko imeli za
prikaz njegovih pozitivnih lastnostih, kot sta predanost in pogum. Iz od-
lomka v zadnji tretjini uvoda lahko namreč razberemo, da je šlo za kočljivo,
za razplet usode Slovenije celo nevarno situacijo, v kateri sta pogajalca (Di-
mitrij Rupel in Janez Janša) morala pokazati ne le znanje, ampak tudi od-
govornost, razsodnost in neustrašnost:
»Toda Slovenija se je po osamosvojitvi utrdila kot samostojna država, dosegla
popolno mednarodno priznanje ter postala članica EU in Zveze Nato. Vsem
dosedanjim upravljavcem države gre za to nesporna zasluga in velikokrat se niti ne za-
vedamo v celoti, kako veliki koraki so bili pri tem doslej narejeni /poudarila J. Ž./.«
Janševo navajanje seznama bivših predsednikov vlade in njihovih do-
sežkov, ki jih govorec vpne v kontekst uspešnega razvoja države, obenem
kaže na uporabo retoričnih strategij, s katerimi govorec v govoru (in z go-
vorom) konstruira svojo podobo. Z že omenjenim povezovanjem različnih
pogledov govorec izkazuje spoštljivost (eunoia) do poslušalcev in njihovih
različnih političnih opredelitev. Na drugi strani navajanje preteklih hva-
levrednih izjav/dejanj in pomembnih dogodkov kaže na rabo retorične fi-
gure (anamnesis/recollectio), ki so jo že v antiki opredeljevali kot pomemb-
no strategijo za ustvarjanje verodostojne podobe in je kazala zlasti na go-
vorčevo praktično modrost (phronesis). V našem besedilu govorec z izbo-
rom specifičnih izjav (ki tako izbrane nujno izrisujejo tudi podobe tistih,
ki so jih izrekli) pokaže na poznavanje ključnih dogodkov v politični zgo-
dovini Slovenije in razumevanje odgovornosti, ki jih prinaša vodenje drža-
ve, katere predsednik želi postati. Povzame jih tudi v sklepnem delu uvoda:
»Danes lahko sooblikujemo politiko tako Nata kot Evropske unije. Lahko,
ker imamo formalne možnosti, moramo pa za to biti tudi sposobni. Mandat, ki je
po oktobrskih volitvah pred nami, je poln izzivov, ki jih najbrž presega samo še
mandat prvega demokratičnega oblikovanja slovenske vlade. Prav lahko se nam že v
tem mandatu ponudi možnost vodenja Evropske unije, to bi bil velikanski iz-
ziv našim sposobnostim in hkrati doslej največja priložnost, da se Slovenija na evrop-
skem in svetovnem zemljevidu uveljavi /poudarila J. Ž./.«
Tretji vidik ustvarjene govorčeve podobe predpostavlja prikaz govorca
kot poštene, iskrene, vrle osebnosti (arete). V uvodu na prikaz takšne po-
dobe govorca kaže sama raba anamnesis, saj v skupini bivših predsednikov
vlade in njihovih zaslug Janša navaja tudi svoje nasprotnike (sc. Drnovšek,
Rop), s katerimi je bil v preteklosti kot vodja največje opozicijske stranke
pogosto v odkritem spopadu (neredko so bili njegovi govori zelo blizu in-
vektivi). Prav tako bi govorčev kratek, a slikovit opis dogodka iz obdobja
osamosvajanja, v katerem poudari, da je tudi sam sodeloval, lahko imeli za
prikaz njegovih pozitivnih lastnostih, kot sta predanost in pogum. Iz od-
lomka v zadnji tretjini uvoda lahko namreč razberemo, da je šlo za kočljivo,
za razplet usode Slovenije celo nevarno situacijo, v kateri sta pogajalca (Di-
mitrij Rupel in Janez Janša) morala pokazati ne le znanje, ampak tudi od-
govornost, razsodnost in neustrašnost:
