Page 159 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 159
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
vlade) in osvetlitvi posameznih izjav iz njihovih nagovorov. Te zaznamuje-
jo izbrane cilje in naloge, ki so si jih kandidati v svojih govorih zastavili (re-
ševanje vprašanj polpretekle zgodovine, vključitev v posamezne gospodar-
ske, vojaške in politične povezave, stabilen gospodarski razvoj v tranzicij-
skem obdobju), obenem pa predstavljajo dejavnike uspešnega razvoja Slo-
venije in tako potrjujejo Janševo izhodiščno trditev, da je bila leta 2004
Slovenija uspešna, mednarodno priznana država, do česar so jo pripelja-
li napori vseh omenjenih predhodnih kandidatov, ki so postali predsedni-
ki vlade. V drugem delu uvoda govorec na kratko predstavi niz družbeno
političnih dogodkov, ki so pripeljali do samostojnosti Slovenije: od posre-
dnega, kot je padec Berlinskega zidu kot mejnik za politične spremembe v
Evropi, do neposrednih dogodkov, ki jih poosebljajo izid slovite 57. števil-
ke Nove revije, predlogi za razpis referenduma o samostojnost, pa plebiscit,
odcepitev in mednarodno priznanje. V sklepnem delu uvoda pa opredeli
že omenjen trenutni položaj Slovenije in priložnost za uveljavitev v okviru
evropskih in mednarodnih povezav.
Kaj nam omenjene teme povedo o govorčevi podobi? Zelo veliko. Upo-
števajoč retorično situacijo (prostor in čas govora ter poslušalce), lahko vse-
binska izhodišča uvoda opredelimo kot kombinacijo toposov ab audito-
rum (prikaz in hvala pozitivnih dejanj poslušalcev – med njimi so bili tako
bivši predsedniki kot mnogi sodelavci preteklih vlad) in a rebus ipsis (pou-
darjanje dogodkov in dejanj), z rabo katerih si je govorec uvodoma skušal
pridobiti naklonjenost najširšega kroga poslušalcev. Kajti prikazi dosež-
kov predhodnikov v pozitivni luči in ključnih trenutkov v zgodovini Slove-
nije kot samostojne države ter njenega trenutnega mednarodnega položa-
ja predstavljajo teme, ki na eni strani vzbujajo čustva naklonjenosti na rav-
ni posredne identifikacije (s predstavljenimi osebami in dogodki), na dru-
gi strani pa njihovo eksplicitno povezovanje kljub splošno znanim (ideolo-
škim) razlikam med bivšimi predsedniki vlade daje vtis pomirljivega deja-
nja. Izvaja ga govorec, ki tudi sam slovi po jasni politični opredelitvi in ne-
redkih verbalnih spopadih z nasprotniki, a mu nova retorična situacija, ki
za govorca (oz. bodočega predsednika vlade) predpostavlja tudi povezoval-
no vlogo, narekuje nekoliko drugačen pogled, kar še posebej ilustrira v od-
lomkih, kot sta:
»Nastopi vseh dosedanjih kandidatov, ki so bili predlagani in izvoljeni na funkci-
jo, na katero sem danes sam predlagan, izražajo visoko stopnjo zavedanja realne-
ga položaja, v katerem se je država vsakokrat nahajala in vsakič je bilo mogo-
če ugotoviti, da so bili v preteklem mandatu narejeni pomembni koraki naprej /po-
udarila J. Ž./.«
vlade) in osvetlitvi posameznih izjav iz njihovih nagovorov. Te zaznamuje-
jo izbrane cilje in naloge, ki so si jih kandidati v svojih govorih zastavili (re-
ševanje vprašanj polpretekle zgodovine, vključitev v posamezne gospodar-
ske, vojaške in politične povezave, stabilen gospodarski razvoj v tranzicij-
skem obdobju), obenem pa predstavljajo dejavnike uspešnega razvoja Slo-
venije in tako potrjujejo Janševo izhodiščno trditev, da je bila leta 2004
Slovenija uspešna, mednarodno priznana država, do česar so jo pripelja-
li napori vseh omenjenih predhodnih kandidatov, ki so postali predsedni-
ki vlade. V drugem delu uvoda govorec na kratko predstavi niz družbeno
političnih dogodkov, ki so pripeljali do samostojnosti Slovenije: od posre-
dnega, kot je padec Berlinskega zidu kot mejnik za politične spremembe v
Evropi, do neposrednih dogodkov, ki jih poosebljajo izid slovite 57. števil-
ke Nove revije, predlogi za razpis referenduma o samostojnost, pa plebiscit,
odcepitev in mednarodno priznanje. V sklepnem delu uvoda pa opredeli
že omenjen trenutni položaj Slovenije in priložnost za uveljavitev v okviru
evropskih in mednarodnih povezav.
Kaj nam omenjene teme povedo o govorčevi podobi? Zelo veliko. Upo-
števajoč retorično situacijo (prostor in čas govora ter poslušalce), lahko vse-
binska izhodišča uvoda opredelimo kot kombinacijo toposov ab audito-
rum (prikaz in hvala pozitivnih dejanj poslušalcev – med njimi so bili tako
bivši predsedniki kot mnogi sodelavci preteklih vlad) in a rebus ipsis (pou-
darjanje dogodkov in dejanj), z rabo katerih si je govorec uvodoma skušal
pridobiti naklonjenost najširšega kroga poslušalcev. Kajti prikazi dosež-
kov predhodnikov v pozitivni luči in ključnih trenutkov v zgodovini Slove-
nije kot samostojne države ter njenega trenutnega mednarodnega položa-
ja predstavljajo teme, ki na eni strani vzbujajo čustva naklonjenosti na rav-
ni posredne identifikacije (s predstavljenimi osebami in dogodki), na dru-
gi strani pa njihovo eksplicitno povezovanje kljub splošno znanim (ideolo-
škim) razlikam med bivšimi predsedniki vlade daje vtis pomirljivega deja-
nja. Izvaja ga govorec, ki tudi sam slovi po jasni politični opredelitvi in ne-
redkih verbalnih spopadih z nasprotniki, a mu nova retorična situacija, ki
za govorca (oz. bodočega predsednika vlade) predpostavlja tudi povezoval-
no vlogo, narekuje nekoliko drugačen pogled, kar še posebej ilustrira v od-
lomkih, kot sta:
»Nastopi vseh dosedanjih kandidatov, ki so bili predlagani in izvoljeni na funkci-
jo, na katero sem danes sam predlagan, izražajo visoko stopnjo zavedanja realne-
ga položaja, v katerem se je država vsakokrat nahajala in vsakič je bilo mogo-
če ugotoviti, da so bili v preteklem mandatu narejeni pomembni koraki naprej /po-
udarila J. Ž./.«
