Page 158 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 158
Medijska politika v postsocializmu
Prvi primer: nagovor Janeza Janše, 9. 11. 2004 na
1. izredni seji DZ
Po treh mandatih, ki so jih zaporedoma dobile t. i. leve stranke, je v
letu 2004 na državnozborskih volitvah zmagala t. i. desna koalicija, znotraj
katere je večino dobila Slovenska demokratska stranka. Njen vodja, Janez
Janša, je bil izbran za mandatarja in je postal predsednik vlade v letu, ko je
Slovenija že postala članica Evropske unije in zveze NATO, v letu 2008 pa
tudi predsedujoči EU, ko je predsedovanje prevzela Slovenija.
Kot govorec Janša slovi po dobro strukturiranih govorih in čustveno
zadržanih, a učinkovitih govorniških nastopih. Ob kandidaturi za predse-
dnika vlade je svoj programski govor zasnoval na povezavi med Republiko
Slovenijo in nedavnimi političnimi dogodki v Evropi in ZDA, ki so ključ-
ni za nadaljnji razvoj slovenske države: to so gospodarski in politični izzi-
vi, ki čakajo Slovenijo kot novo članico EU in NATA. Nagovor je razme-
roma dolg (skoraj 60 min)20 in vsebuje jasno strukturirano ter razmeroma
podrobno predstavitev pogleda na vsebinska področja, ki naj bi se jim po-
svečala nova vlada, katere predsednik želi postati govorec:
— Exordium/uvod (oris razvoja slovenske države skozi dosežke in/ali
prizadevanja dosedanjih predsednikov vlade ter njihova vloga v širšem
evropskem političnem kontekstu);
— Narratio/pripoved (trenutni položaj, naloge in odgovornosti Slove-
nije v t. i. evropskih integracijah: skrb za kulturno zavest in dobre sosedske
odnose, odgovornost do manjšin in ogroženih družbenih skupin);
— Probatio/dokazi (predstavitev pomembnejših točk programske-
ga osnutka bodoče vlade: gospodarski razvoj, obramba, notranje zadeve,
vzgoja in izobraževanje, znanost, okolje, kmetijstvo);21
— Peroratio/zaključek (vprašanje ideoloških delitev in sprave, zaveze in
obljube o poštenem, zakonitem in smelem delovanju, poziv in zagotovilo o
koristnosti izvolitve predlagane vlade).22
Za našo analizo retoričnega etosa je najbolj zanimiv uvod tega govora.
Njegova podrobnejša vsebinska razčlenitev pokaže, da je govorec prvi del
uvoda posvetil svojim predhodnikom (bivšim kandidatom za predsednike
20 Prepis magnetograma pokaže, da je govorcu sredi sklepnega dela govora čas celo potekel, saj se
je oglasil opozorilni znak za konec razprave.
21 Vrstni red predstavljenih tem ni naključen, temveč odraža hierarhično razporeditev po pred-
nostnih vprašanjih, ki naj bi se jih predlagana vlada lotila. Na to nekoliko kaže tudi količina be-
sed, ki je namenjena posamezni temi: ta se zmanjšuje od prve proti zadnji.
22 Za potrebe vsebinskega orisa govora smo navedli le osnovno strukturo v okviru partes orationis.
Prvi primer: nagovor Janeza Janše, 9. 11. 2004 na
1. izredni seji DZ
Po treh mandatih, ki so jih zaporedoma dobile t. i. leve stranke, je v
letu 2004 na državnozborskih volitvah zmagala t. i. desna koalicija, znotraj
katere je večino dobila Slovenska demokratska stranka. Njen vodja, Janez
Janša, je bil izbran za mandatarja in je postal predsednik vlade v letu, ko je
Slovenija že postala članica Evropske unije in zveze NATO, v letu 2008 pa
tudi predsedujoči EU, ko je predsedovanje prevzela Slovenija.
Kot govorec Janša slovi po dobro strukturiranih govorih in čustveno
zadržanih, a učinkovitih govorniških nastopih. Ob kandidaturi za predse-
dnika vlade je svoj programski govor zasnoval na povezavi med Republiko
Slovenijo in nedavnimi političnimi dogodki v Evropi in ZDA, ki so ključ-
ni za nadaljnji razvoj slovenske države: to so gospodarski in politični izzi-
vi, ki čakajo Slovenijo kot novo članico EU in NATA. Nagovor je razme-
roma dolg (skoraj 60 min)20 in vsebuje jasno strukturirano ter razmeroma
podrobno predstavitev pogleda na vsebinska področja, ki naj bi se jim po-
svečala nova vlada, katere predsednik želi postati govorec:
— Exordium/uvod (oris razvoja slovenske države skozi dosežke in/ali
prizadevanja dosedanjih predsednikov vlade ter njihova vloga v širšem
evropskem političnem kontekstu);
— Narratio/pripoved (trenutni položaj, naloge in odgovornosti Slove-
nije v t. i. evropskih integracijah: skrb za kulturno zavest in dobre sosedske
odnose, odgovornost do manjšin in ogroženih družbenih skupin);
— Probatio/dokazi (predstavitev pomembnejših točk programske-
ga osnutka bodoče vlade: gospodarski razvoj, obramba, notranje zadeve,
vzgoja in izobraževanje, znanost, okolje, kmetijstvo);21
— Peroratio/zaključek (vprašanje ideoloških delitev in sprave, zaveze in
obljube o poštenem, zakonitem in smelem delovanju, poziv in zagotovilo o
koristnosti izvolitve predlagane vlade).22
Za našo analizo retoričnega etosa je najbolj zanimiv uvod tega govora.
Njegova podrobnejša vsebinska razčlenitev pokaže, da je govorec prvi del
uvoda posvetil svojim predhodnikom (bivšim kandidatom za predsednike
20 Prepis magnetograma pokaže, da je govorcu sredi sklepnega dela govora čas celo potekel, saj se
je oglasil opozorilni znak za konec razprave.
21 Vrstni red predstavljenih tem ni naključen, temveč odraža hierarhično razporeditev po pred-
nostnih vprašanjih, ki naj bi se jih predlagana vlada lotila. Na to nekoliko kaže tudi količina be-
sed, ki je namenjena posamezni temi: ta se zmanjšuje od prve proti zadnji.
22 Za potrebe vsebinskega orisa govora smo navedli le osnovno strukturo v okviru partes orationis.
