Page 157 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 157
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
nutne gospodarske in politične razmere primerno kontekstualizira. Gre
za teme, povezane s posameznimi vladnimi resorji, kot so gospodarstvo,
notranje in zunanje zadeve, kultura, šolstvo, znanost, okolje, promet in v
okviru katerih kandidat predstavi programska izhodišča bodoče vlade (ki
so bolj ali manj rezultat koalicijskih pogajanj). Toda glede na retorično si-
tuacijo mu podeljena naloga mandatarja omogoča tudi, da se v govoru ne
predstavi nujno le kot formalni glasnik sklepov koalicijske pogodbe, tem-
več lahko ponudi tudi lasten pogled na posamezna področja in strategije,
ki jih kot predsednik vlade namerava in želi uporabiti pri vodenju. To je še
posebej lahko pomembno zaradi okoliščine, da so vse seje Državnega zbo-
ra javne in da se kandidat v govoru nujno obrača tudi k širšemu občinstvu,
ki se mu verjetno ob omenjeni priložnosti želi predstaviti kot verodostojen
bodoči predsednik vlade.
V okviru omenjenih vsebinskih področij je zlasti glede na posebnosti
v obravnavi specifičnih družbeno političnih problemov s stališča njihove-
ga vrednotenja (t. i. svetovalne topike)19 in načinov njihovega ubesedovanja
mogoče identificirati in analizirati tudi sestavine etosa. Lahko se, denimo,
vprašamo, v kolikšni meri kandidatovo podobo v besedilu določa njegov
izbor družbenih vrednot, v kontekstu katerih pojasnjuje in/ali utemelju-
je posamezna programska in/ali lastna izhodišča ter katera jezikovna/reto-
rična sredstva pri tem uporablja. A to bi bilo izhodišče za daljšo raziskavo,
ki bi ji morali nameniti veliko več prostora. Da bi pokazali na interpretativ-
ne možnosti, ki jih lahko ponudijo antični retorični modeli, smo se v priču-
joči retorični analizi odločili za identifikacijo elementov etosa, ki izstopa-
jo na ravni strukture. Z drugimi besedami to pomeni, da smo se omejili na
analizo toposov prologa in epiloga, saj zlasti uvodni nagovor in zaključek
predstavljata bolj izvirni sestavini takega govora, zaradi česar je mogoče ne-
koliko jasneje izluščiti morebitne specifične strategije retoričnega etosa, ki
določajo govorčevo podobo. Obenem smo skušali odgovoriti na vprašanje,
ali se primerjana govora v uporabi tovrstnih strategij razlikujeta, oziroma,
ali toposi prologa in epiloga lahko odgovorijo tudi na vprašanje o rabi pre-
dobstoječega in/ali konstruiranega etosa kot prepričevalnih strategij.
19 Na tem mestu bi bilo mogoče izhajati tudi iz antičnega modela. Retorika za Herenija (3.2),
ki temelji na helenistični retorični tradiciji, kot izhodišče vsakega svetovalnega govora oprede-
ljuje to, kar je »koristno« (utilitas). Omenjeni priročnik (3.2-3) predstavi podrobno shemo to-
pik, ki jih je mogoče uporabiti za konstrukcijo argumentov v svetovalnem govoru: koristno: 1.
res tuta/varnost (vis/vojaška moč, dolus/diplomatska spretnost ); 2. res honesta/odličnost (rec-
tum/pravica, prudentia/modrost, iustitia/zakonitost, fortitudo/pogum, modestia/zmernost; la-
udabile/hvalevrednost).
nutne gospodarske in politične razmere primerno kontekstualizira. Gre
za teme, povezane s posameznimi vladnimi resorji, kot so gospodarstvo,
notranje in zunanje zadeve, kultura, šolstvo, znanost, okolje, promet in v
okviru katerih kandidat predstavi programska izhodišča bodoče vlade (ki
so bolj ali manj rezultat koalicijskih pogajanj). Toda glede na retorično si-
tuacijo mu podeljena naloga mandatarja omogoča tudi, da se v govoru ne
predstavi nujno le kot formalni glasnik sklepov koalicijske pogodbe, tem-
več lahko ponudi tudi lasten pogled na posamezna področja in strategije,
ki jih kot predsednik vlade namerava in želi uporabiti pri vodenju. To je še
posebej lahko pomembno zaradi okoliščine, da so vse seje Državnega zbo-
ra javne in da se kandidat v govoru nujno obrača tudi k širšemu občinstvu,
ki se mu verjetno ob omenjeni priložnosti želi predstaviti kot verodostojen
bodoči predsednik vlade.
V okviru omenjenih vsebinskih področij je zlasti glede na posebnosti
v obravnavi specifičnih družbeno političnih problemov s stališča njihove-
ga vrednotenja (t. i. svetovalne topike)19 in načinov njihovega ubesedovanja
mogoče identificirati in analizirati tudi sestavine etosa. Lahko se, denimo,
vprašamo, v kolikšni meri kandidatovo podobo v besedilu določa njegov
izbor družbenih vrednot, v kontekstu katerih pojasnjuje in/ali utemelju-
je posamezna programska in/ali lastna izhodišča ter katera jezikovna/reto-
rična sredstva pri tem uporablja. A to bi bilo izhodišče za daljšo raziskavo,
ki bi ji morali nameniti veliko več prostora. Da bi pokazali na interpretativ-
ne možnosti, ki jih lahko ponudijo antični retorični modeli, smo se v priču-
joči retorični analizi odločili za identifikacijo elementov etosa, ki izstopa-
jo na ravni strukture. Z drugimi besedami to pomeni, da smo se omejili na
analizo toposov prologa in epiloga, saj zlasti uvodni nagovor in zaključek
predstavljata bolj izvirni sestavini takega govora, zaradi česar je mogoče ne-
koliko jasneje izluščiti morebitne specifične strategije retoričnega etosa, ki
določajo govorčevo podobo. Obenem smo skušali odgovoriti na vprašanje,
ali se primerjana govora v uporabi tovrstnih strategij razlikujeta, oziroma,
ali toposi prologa in epiloga lahko odgovorijo tudi na vprašanje o rabi pre-
dobstoječega in/ali konstruiranega etosa kot prepričevalnih strategij.
19 Na tem mestu bi bilo mogoče izhajati tudi iz antičnega modela. Retorika za Herenija (3.2),
ki temelji na helenistični retorični tradiciji, kot izhodišče vsakega svetovalnega govora oprede-
ljuje to, kar je »koristno« (utilitas). Omenjeni priročnik (3.2-3) predstavi podrobno shemo to-
pik, ki jih je mogoče uporabiti za konstrukcijo argumentov v svetovalnem govoru: koristno: 1.
res tuta/varnost (vis/vojaška moč, dolus/diplomatska spretnost ); 2. res honesta/odličnost (rec-
tum/pravica, prudentia/modrost, iustitia/zakonitost, fortitudo/pogum, modestia/zmernost; la-
udabile/hvalevrednost).
