Page 155 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 155
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
— Katera družbena razmerja in vrednote v dani retorični situaci-
ji vplivajo na oblikovanje etosa kot prepričevalne in/ali argumentativne
strategije?11
— Katere sestavine v smislu ustvarjene verodostojne podobe (razum-
skost, poštenost, prijaznost) in elementov obstoječe avtoritete (ugled, vpliv,
moč, družbeni položaj, izkušenost)12 je mogoče identificirati v besedilu?
II. etotične strategije13 = orodja za ustvarjanje verodostojne podobe in/
ali okrepitev obstoječe avtoritete:
— toposi prologa/epiloga (vsebinska izhodišča za prikaz verodostojne po-
dobe glede na strukturo besedila);14
— etotične figure (načini ubesedovanja, ki omogočajo prikazovanje že-
lene podobo govorca in služijo za pridobivanje naklonjenosti in vzbujanje
čustev);15
— argumentativni toposi
11 Na tem mestu mislim zlasti na različne vloge, ki jih imajo lahko govorci v neki družbi in ki
določajo uporabo strategij retoričnega etosa. Z drugimi besedami to pomeni, da širši družbe-
ni kontekst določa, kako bo govorec predstavljal svojo podobo. Antična retorika v tem pogledu
razmeroma jasno opredeljuje oblikovanje retoričnega etosa, ki je odvisno od družbene ureditve
(grška polis je predpostavljala manjši vpliv govorčeve predobstoječe podobe, medtem ko je rim-
ska oligarhična država govorčevo podobo tesno povezovala s socialnim statusom in avtoriteto,
ki je iz tega izhajala).
12 Ta kategorija se razlikuje glede na vrednote, ki veljajo v določeni družbi za znamenje avtorite-
te, zato je nemogoče uporabiti starorimski seznam. V oklepaju navajamo nekatere lastnosti, ki bi
v slovenskem prostoru lahko služile kot nabor vrednot za ustvarjanje avtoritete.
13 V angleško govorečem prostoru se v teoriji argumentacije uporabljata izraza ethotic in pathotic
argument oziroma »etotični« in »patotični« argument, ki smo si jih izposodili tudi za naš mo-
del retoričnih sredstev prepričevanja. Alan Brinton, Ethotic argument, v: History of Philosophy
Quarterly 3 (1986), 245–258.
14 Retorika za Herenija (1.5, 2.30-31) navaja topose za pridobivanje naklonjenosti v uvodu (a no-
stra persona, ab adversariorum, ab auditorum, a rebus ipsis) in zaključku (e.g. amplificatio: ab auc-
toritate, ad quos pertineant res; commiseratio: oratoris fortuna)
15 Antični retorični priročniki navajajo zlasti t. i. miselne figure kot orodja za prikazovanje zna-
čaja (e.g. litotes, anamnesis, adhortatio, adynaton, apagoresis, energia, enargia, licentia, praeteri-
tio). Toda če figure pojmujemo kot načine oziroma možnosti ubesedovanja (Jeanne Fahnestock,
Rhetorical Figures in Science, Oxford 1999), to vlogo lahko opravlja skoraj katera koli figura (bo-
disi besedna ali miselna, če ohranimo antično dihotomijo). Odvisno je pač od vsakokratnega
konteksta, ki določi, kateri način bi bil najboljši, najučinkovitejši, najprepričljivejši za izražanje
neke značilnosti (v našem primeru lastne podobe, ki jo govorec želi predstaviti občinstvu). To pa
ne pomeni, da je retorični etos mogoče ponazarjati zgolj s pomočjo slovitih retoričnih figur – gre
le za eno od možnosti izražanja.
— Katera družbena razmerja in vrednote v dani retorični situaci-
ji vplivajo na oblikovanje etosa kot prepričevalne in/ali argumentativne
strategije?11
— Katere sestavine v smislu ustvarjene verodostojne podobe (razum-
skost, poštenost, prijaznost) in elementov obstoječe avtoritete (ugled, vpliv,
moč, družbeni položaj, izkušenost)12 je mogoče identificirati v besedilu?
II. etotične strategije13 = orodja za ustvarjanje verodostojne podobe in/
ali okrepitev obstoječe avtoritete:
— toposi prologa/epiloga (vsebinska izhodišča za prikaz verodostojne po-
dobe glede na strukturo besedila);14
— etotične figure (načini ubesedovanja, ki omogočajo prikazovanje že-
lene podobo govorca in služijo za pridobivanje naklonjenosti in vzbujanje
čustev);15
— argumentativni toposi
11 Na tem mestu mislim zlasti na različne vloge, ki jih imajo lahko govorci v neki družbi in ki
določajo uporabo strategij retoričnega etosa. Z drugimi besedami to pomeni, da širši družbe-
ni kontekst določa, kako bo govorec predstavljal svojo podobo. Antična retorika v tem pogledu
razmeroma jasno opredeljuje oblikovanje retoričnega etosa, ki je odvisno od družbene ureditve
(grška polis je predpostavljala manjši vpliv govorčeve predobstoječe podobe, medtem ko je rim-
ska oligarhična država govorčevo podobo tesno povezovala s socialnim statusom in avtoriteto,
ki je iz tega izhajala).
12 Ta kategorija se razlikuje glede na vrednote, ki veljajo v določeni družbi za znamenje avtorite-
te, zato je nemogoče uporabiti starorimski seznam. V oklepaju navajamo nekatere lastnosti, ki bi
v slovenskem prostoru lahko služile kot nabor vrednot za ustvarjanje avtoritete.
13 V angleško govorečem prostoru se v teoriji argumentacije uporabljata izraza ethotic in pathotic
argument oziroma »etotični« in »patotični« argument, ki smo si jih izposodili tudi za naš mo-
del retoričnih sredstev prepričevanja. Alan Brinton, Ethotic argument, v: History of Philosophy
Quarterly 3 (1986), 245–258.
14 Retorika za Herenija (1.5, 2.30-31) navaja topose za pridobivanje naklonjenosti v uvodu (a no-
stra persona, ab adversariorum, ab auditorum, a rebus ipsis) in zaključku (e.g. amplificatio: ab auc-
toritate, ad quos pertineant res; commiseratio: oratoris fortuna)
15 Antični retorični priročniki navajajo zlasti t. i. miselne figure kot orodja za prikazovanje zna-
čaja (e.g. litotes, anamnesis, adhortatio, adynaton, apagoresis, energia, enargia, licentia, praeteri-
tio). Toda če figure pojmujemo kot načine oziroma možnosti ubesedovanja (Jeanne Fahnestock,
Rhetorical Figures in Science, Oxford 1999), to vlogo lahko opravlja skoraj katera koli figura (bo-
disi besedna ali miselna, če ohranimo antično dihotomijo). Odvisno je pač od vsakokratnega
konteksta, ki določi, kateri način bi bil najboljši, najučinkovitejši, najprepričljivejši za izražanje
neke značilnosti (v našem primeru lastne podobe, ki jo govorec želi predstaviti občinstvu). To pa
ne pomeni, da je retorični etos mogoče ponazarjati zgolj s pomočjo slovitih retoričnih figur – gre
le za eno od možnosti izražanja.
