Page 154 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 154
Medijska politika v postsocializmu
Toda na drugi strani predpostavlja rimski retorični etos zaradi specifič-
nih družbenih razmerij tudi večji izbor značajev, ki jih je na različne načine
mogoče predstaviti v govoru (sestavine posameznih značajev je bilo v okvi-
ru odnosa patronus-cliens mogoče celo poljubno kombinirati). Zlasti v so-
dnem govoru je zaradi sistema zagovorništva ta prepričevalna tehnika po-
membno dopolnjevala ali celo nadomeščala logično argumentacijo, saj so
govorci na ta način dokazovali tudi vzroke za neko dejanje. Prav tako je bil
v luči vpliva na poslušalce rimski retorični etos tesno povezan z vzbujanjem
in izražanjem čustev, saj je bila t. i. čustvena predstavitev značajev eno od
zagotovil za uspešnost govora.
Vključitev rimskega pojmovanja govorčevega značaja nam tako bistve-
no dopolni antični koncept retoričnega etosa in omogoči razmejitev med
njegovimi kvalitativnimi in kvantitativnimi sestavinami. Različne kon-
ceptualizacije etosa, kot jih navajajo preučevalci klasične retorike,10 je mo-
goče zadovoljivo razumeti ravno zaradi njegovih raznolikih pojavnih oblik
v kontekstu rimske retorike. Šele v okviru rimskih družbenih struktur lah-
ko nazorno opredelimo razliko med predobstoječo in ustvarjeno govorče-
vo podobo, prav tako je v rimskem javnem diskurzu jasnejša podoba o vlo-
gi čustev pri predstavitvi značaja. Če so Grki (zlasti Aristotel) zaslužni za
prvo pravo konceptualizacijo retoričnega etosa, lahko o Rimljanih trdimo,
da so retorični etos na konceptualni ravni razširili in podrobneje razvili
njegove posamezne elemente.
Če strnemo značilnosti antičnega retoričnega etosa in se pri tem opre-
mo na že omenjene antične teoretske razprave, lahko opredelimo dve te-
meljni izhodišči, ki jih je mogoče upoštevati tudi pri sodobni retorični ana-
lizi besedila in po katerih smo se zgledovali tudi v našem primeru:
I. razmerje med konstruirano in predobstoječo govorčevo podobo = ago-
nalna ali konsenzualna narava retoričnega diskurza:
10 Eden prvih preučevalcev retoričnega etosa Süss govori o 3 vrstah etosa: objektivni/psihološki
= prikaz značaja tožnika/toženega; moralni = moralni značaj govorca; subjektivni dinamični =
značaj govora in njegov vpliv na poslušalce (Wilhelm Süss, Ethos. Studien zur älteren griechi-
schen Rhetorik, Berlin 1910), medtem ko sloviti preučevalec zgodovine klasične retorike, Kenne-
dy (n. d., 1963), opredeljuje 3 tipe etosa: moralni značaj govorca; dramatični značaj ali ethopoiia;
značaj poslušalcev. Omenimo še enega redkih sodobnih preučevalcev, ki se ukvarjajo z antičnim
konceptom sredstev prepričevanja, Wisseja (n. d.), ki je vpeljal dihotomično delitev na racionalni
etos (kjer govorčeva verodostojna podoba daje vtis o resničnosti izrečenega) in etos simpatije (ko je
prikaz govorčevih pozitivnih lastnosti namenjen pridobivanju naklonjenosti).
Toda na drugi strani predpostavlja rimski retorični etos zaradi specifič-
nih družbenih razmerij tudi večji izbor značajev, ki jih je na različne načine
mogoče predstaviti v govoru (sestavine posameznih značajev je bilo v okvi-
ru odnosa patronus-cliens mogoče celo poljubno kombinirati). Zlasti v so-
dnem govoru je zaradi sistema zagovorništva ta prepričevalna tehnika po-
membno dopolnjevala ali celo nadomeščala logično argumentacijo, saj so
govorci na ta način dokazovali tudi vzroke za neko dejanje. Prav tako je bil
v luči vpliva na poslušalce rimski retorični etos tesno povezan z vzbujanjem
in izražanjem čustev, saj je bila t. i. čustvena predstavitev značajev eno od
zagotovil za uspešnost govora.
Vključitev rimskega pojmovanja govorčevega značaja nam tako bistve-
no dopolni antični koncept retoričnega etosa in omogoči razmejitev med
njegovimi kvalitativnimi in kvantitativnimi sestavinami. Različne kon-
ceptualizacije etosa, kot jih navajajo preučevalci klasične retorike,10 je mo-
goče zadovoljivo razumeti ravno zaradi njegovih raznolikih pojavnih oblik
v kontekstu rimske retorike. Šele v okviru rimskih družbenih struktur lah-
ko nazorno opredelimo razliko med predobstoječo in ustvarjeno govorče-
vo podobo, prav tako je v rimskem javnem diskurzu jasnejša podoba o vlo-
gi čustev pri predstavitvi značaja. Če so Grki (zlasti Aristotel) zaslužni za
prvo pravo konceptualizacijo retoričnega etosa, lahko o Rimljanih trdimo,
da so retorični etos na konceptualni ravni razširili in podrobneje razvili
njegove posamezne elemente.
Če strnemo značilnosti antičnega retoričnega etosa in se pri tem opre-
mo na že omenjene antične teoretske razprave, lahko opredelimo dve te-
meljni izhodišči, ki jih je mogoče upoštevati tudi pri sodobni retorični ana-
lizi besedila in po katerih smo se zgledovali tudi v našem primeru:
I. razmerje med konstruirano in predobstoječo govorčevo podobo = ago-
nalna ali konsenzualna narava retoričnega diskurza:
10 Eden prvih preučevalcev retoričnega etosa Süss govori o 3 vrstah etosa: objektivni/psihološki
= prikaz značaja tožnika/toženega; moralni = moralni značaj govorca; subjektivni dinamični =
značaj govora in njegov vpliv na poslušalce (Wilhelm Süss, Ethos. Studien zur älteren griechi-
schen Rhetorik, Berlin 1910), medtem ko sloviti preučevalec zgodovine klasične retorike, Kenne-
dy (n. d., 1963), opredeljuje 3 tipe etosa: moralni značaj govorca; dramatični značaj ali ethopoiia;
značaj poslušalcev. Omenimo še enega redkih sodobnih preučevalcev, ki se ukvarjajo z antičnim
konceptom sredstev prepričevanja, Wisseja (n. d.), ki je vpeljal dihotomično delitev na racionalni
etos (kjer govorčeva verodostojna podoba daje vtis o resničnosti izrečenega) in etos simpatije (ko je
prikaz govorčevih pozitivnih lastnosti namenjen pridobivanju naklonjenosti).
