Page 153 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 153
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
ših piscev potrjuje domnevo, da rimski retoriki konsenza v glavnem ustre-
zajo tudi posebne tehnike prepričevanja, ki ne temeljijo na spopadu argu-
mentov v okviru verjetnosti, temveč so bile predvsem usmerjene k prvinam
etosa in patosa, slednje pa so bile tesno povezane s pojmovanjem značaja v
rimski družbi. Zato lahko sklepamo, da je govorništvo zgodnje rimske re-
publike bolj ali manj temeljilo na izražanju, ki je eksplicitno ali implicitno
poudarjalo vlogo govorca. Ker zaradi družbene ureditve ni mogel govori-
ti kdorkoli, temveč le pripadniki vladajoče elite, prepričevanje kot osnovni
cilj javnega nastopanja ni bilo (tako kot pri Grkih) zasnovano kot nizanje
verjetnostnih argumentov, katerih sheme bi sestavljali skrbno strukturira-
ni sklepalni nizi in ki bi služili za dokazovanje v besednem spopadu. Veli-
ko bolj opazna lastnost v prepričevanju prvih rimskih govorcev je bila upo-
raba argumenta avtoritete. Le-ta je temeljil na že obstoječem govorčevem
družbenem položaju, ki so ga določale zlasti govorčeva starost, izkušnje in
vplivnost v javnem življenju, pa premožnost, družinski ugled in tudi go-
vorniška spretnost.
Rimski retorični etos je torej konceptualno mnogo širši pojem bodi-
si na kvalitativni ali na kvantitativni ravni. Predstavlja namreč govorče-
vo značajsko podobo, ki je že obstoječa družbena kategorija in obsega tudi
govornikovo gens – »družino«. Po Mayu gre za kolektivni etos, katerega
funkcija je prikazati predvsem govorčevo stanovitnost, za katero so jamči-
li njegovi ugledni predniki – mores maiorum.7 Obenem veljajo morda še za
pomembnejše sestavine omenjenega sredstva prepričevanja nekatere druge
tradicionalno rimske vrednote, ki si jih je moral govorec pridobiti za časa
svojega življenja, če je hotel pri poslušalcih veljati za vrednega zaupanja: za-
služnost za državo (dignitas), govorniški ugled (existimatio) in druge virtu-
tes Romanae.8 Med njimi je bila še posebej pomembna auctoritas – »ugled
in vpliv«,9 ki velja za eno temeljnih sestavin etosa v rimski retoriki in je v
rimski družbi temeljila na občudovanju osebe, ki je že v preteklosti poka-
zala modrost, izvedenost in občutek za odgovornosti tako v zasebnem kot
javnem življenju. Auctoritas si je rimski govornik pridobil deloma z deja-
nji svojih prednikov, zlasti pa z lastnimi dejanji, v okviru katerih je bil nuj-
ni pogoj politično udejstvovanje oziroma opravljanje uradniških služb. Na
ta način si je govornik pridobil tudi privilegij javnega nastopanja in obe-
nem možnost, da kot učinkovito sredstvo prepričevanja uporabi svoj etos.
7 May, n. d., 6.
8 N. d., 9.
9 Auctoritas ima precej široko pomensko polje, a v tem kontekstu pomeni toliko kot »ugled«,
»vpliv«, »veljava«. Zaradi kompleksnosti pojma auctoritas v rimski retoriki bi bilo morda pri-
merno izraz prevajati tudi s privzeto besedo »avtoriteta«.
ših piscev potrjuje domnevo, da rimski retoriki konsenza v glavnem ustre-
zajo tudi posebne tehnike prepričevanja, ki ne temeljijo na spopadu argu-
mentov v okviru verjetnosti, temveč so bile predvsem usmerjene k prvinam
etosa in patosa, slednje pa so bile tesno povezane s pojmovanjem značaja v
rimski družbi. Zato lahko sklepamo, da je govorništvo zgodnje rimske re-
publike bolj ali manj temeljilo na izražanju, ki je eksplicitno ali implicitno
poudarjalo vlogo govorca. Ker zaradi družbene ureditve ni mogel govori-
ti kdorkoli, temveč le pripadniki vladajoče elite, prepričevanje kot osnovni
cilj javnega nastopanja ni bilo (tako kot pri Grkih) zasnovano kot nizanje
verjetnostnih argumentov, katerih sheme bi sestavljali skrbno strukturira-
ni sklepalni nizi in ki bi služili za dokazovanje v besednem spopadu. Veli-
ko bolj opazna lastnost v prepričevanju prvih rimskih govorcev je bila upo-
raba argumenta avtoritete. Le-ta je temeljil na že obstoječem govorčevem
družbenem položaju, ki so ga določale zlasti govorčeva starost, izkušnje in
vplivnost v javnem življenju, pa premožnost, družinski ugled in tudi go-
vorniška spretnost.
Rimski retorični etos je torej konceptualno mnogo širši pojem bodi-
si na kvalitativni ali na kvantitativni ravni. Predstavlja namreč govorče-
vo značajsko podobo, ki je že obstoječa družbena kategorija in obsega tudi
govornikovo gens – »družino«. Po Mayu gre za kolektivni etos, katerega
funkcija je prikazati predvsem govorčevo stanovitnost, za katero so jamči-
li njegovi ugledni predniki – mores maiorum.7 Obenem veljajo morda še za
pomembnejše sestavine omenjenega sredstva prepričevanja nekatere druge
tradicionalno rimske vrednote, ki si jih je moral govorec pridobiti za časa
svojega življenja, če je hotel pri poslušalcih veljati za vrednega zaupanja: za-
služnost za državo (dignitas), govorniški ugled (existimatio) in druge virtu-
tes Romanae.8 Med njimi je bila še posebej pomembna auctoritas – »ugled
in vpliv«,9 ki velja za eno temeljnih sestavin etosa v rimski retoriki in je v
rimski družbi temeljila na občudovanju osebe, ki je že v preteklosti poka-
zala modrost, izvedenost in občutek za odgovornosti tako v zasebnem kot
javnem življenju. Auctoritas si je rimski govornik pridobil deloma z deja-
nji svojih prednikov, zlasti pa z lastnimi dejanji, v okviru katerih je bil nuj-
ni pogoj politično udejstvovanje oziroma opravljanje uradniških služb. Na
ta način si je govornik pridobil tudi privilegij javnega nastopanja in obe-
nem možnost, da kot učinkovito sredstvo prepričevanja uporabi svoj etos.
7 May, n. d., 6.
8 N. d., 9.
9 Auctoritas ima precej široko pomensko polje, a v tem kontekstu pomeni toliko kot »ugled«,
»vpliv«, »veljava«. Zaradi kompleksnosti pojma auctoritas v rimski retoriki bi bilo morda pri-
merno izraz prevajati tudi s privzeto besedo »avtoriteta«.
