Page 152 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 152
Medijska politika v postsocializmu
ječo retorično kategorijo. Cilj grškega govorca je v govoru ustvariti vero-
dostojno podobo in obenem pridobiti naklonjenost poslušalcev, pri čemer
njegova že obstoječa podoba v večini primerov bistveno ne posega v argu-
mentacijo. To seveda ne pomeni, da v stari Grčiji poslušalci niso upoštevali
slovesa o nastopajočem, ampak so le drugače vrednotili to, kar so o govor-
cu že vedeli pred njegovim nastopom: obstoječa podoba govorca ni veljala
za dokazno sredstvo a priori.5
Povsem drugače je veljalo za rimski etos: kot retorična strategija je ta
skoraj v celoti temeljil na govorčevem že ustvarjenem ugledu in avtoriteti,
ki je iz njega izhajala. V rimskih sodnih govorih govorčev etos kot tehnika
prepričevanja prav tako ni bil le pomožni del argumentacije, temveč pogo-
sto njen glavni del, medtem ko je v nagrobnih govorih bila to sploh osre-
dnja in daleč najpomembnejša sestavina, ki je utemeljevala namen takega
govora. Rimljani so v ustvarjanju govorčeve avtoritete šli tako daleč, da je,
denimo, v okviru svetovalnega govora govorec brez uglednih prednikov, ki
bi mu lahko zagotavljali verodostojen značaj, smel precej svobodno pou-
darjati lastne vrline. Zato nas ne sme presenetiti pomanjkanje skromnosti
v rimskem govorništvu, saj je ta okoliščina lahko veljala za ključni prepriče-
valni element še posebej v primeru homines novi, kot sta Ciceron in Kato.
Temeljno razliko med grškim in rimskim retoričnim etosom je mogoče
pojasniti v okviru dveh različnih retorik, retorike prepira in retorike konsen-
za.6 Če lahko grško retoriko označimo tudi kot retoriko prepira, ki je bila
tesno povezana s tekmovalnostjo grške družbe in je svoj smisel našla zla-
sti v živahnih političnih in sodnih razpravah, tega o zgodnji rimski retori-
ki verjetno ne bi mogli trditi. Slednja je namreč zaradi svoje funkcije in ve-
čje selektivnosti glede nastopajočih govorcev (v primerjavi z Grki) veliko
bliže tradicionalni retoriki oziroma retoriki konsenza. Glavni namen javne-
ga nastopanja v tradicionalnih družbah je praviloma pomiritev nasprotij
in zagotavljanje soglasja med njihovimi pripadniki, kakor tudi ohranjanje
tistih vrednot, ki jih promovira vladajoča skupina. Zato je tovrstna retori-
ka za razliko od retorike prepira pogosto bolj konservativna oziroma ko-
rektivna sila in ne orodje sprememb. Branje fragmentov in poročil kasnej-
of Character. The Eloquence of Ciceronian Ethos, London 1988; Jakob Wisse, Ethos and Pathos
from Aristotle to Cicero, Amsterdam 1989.
5 Rh. 1.8.6 1366a8-14: »Ker pa sredstva prepričevanja ne izhajajo le iz logičnega dokazovanja,
ampak tudi iz govora, ki vsebuje predstavitev značaja (kajti govorcu verjamemo, če se pokaže, da
je takšen in takšen, to pa v tem primeru /sc. v svetovalnem govoru; op. prev/ pomeni, da se poka-
že, da je dober ali dobrohoten ali oboje) /prevedla J. Ž./ ...«
6 George A. Kennedy, Klasična retorika ter njena krščanska tradicija od antike do sodobnosti, Lju-
bljana 2001.
ječo retorično kategorijo. Cilj grškega govorca je v govoru ustvariti vero-
dostojno podobo in obenem pridobiti naklonjenost poslušalcev, pri čemer
njegova že obstoječa podoba v večini primerov bistveno ne posega v argu-
mentacijo. To seveda ne pomeni, da v stari Grčiji poslušalci niso upoštevali
slovesa o nastopajočem, ampak so le drugače vrednotili to, kar so o govor-
cu že vedeli pred njegovim nastopom: obstoječa podoba govorca ni veljala
za dokazno sredstvo a priori.5
Povsem drugače je veljalo za rimski etos: kot retorična strategija je ta
skoraj v celoti temeljil na govorčevem že ustvarjenem ugledu in avtoriteti,
ki je iz njega izhajala. V rimskih sodnih govorih govorčev etos kot tehnika
prepričevanja prav tako ni bil le pomožni del argumentacije, temveč pogo-
sto njen glavni del, medtem ko je v nagrobnih govorih bila to sploh osre-
dnja in daleč najpomembnejša sestavina, ki je utemeljevala namen takega
govora. Rimljani so v ustvarjanju govorčeve avtoritete šli tako daleč, da je,
denimo, v okviru svetovalnega govora govorec brez uglednih prednikov, ki
bi mu lahko zagotavljali verodostojen značaj, smel precej svobodno pou-
darjati lastne vrline. Zato nas ne sme presenetiti pomanjkanje skromnosti
v rimskem govorništvu, saj je ta okoliščina lahko veljala za ključni prepriče-
valni element še posebej v primeru homines novi, kot sta Ciceron in Kato.
Temeljno razliko med grškim in rimskim retoričnim etosom je mogoče
pojasniti v okviru dveh različnih retorik, retorike prepira in retorike konsen-
za.6 Če lahko grško retoriko označimo tudi kot retoriko prepira, ki je bila
tesno povezana s tekmovalnostjo grške družbe in je svoj smisel našla zla-
sti v živahnih političnih in sodnih razpravah, tega o zgodnji rimski retori-
ki verjetno ne bi mogli trditi. Slednja je namreč zaradi svoje funkcije in ve-
čje selektivnosti glede nastopajočih govorcev (v primerjavi z Grki) veliko
bliže tradicionalni retoriki oziroma retoriki konsenza. Glavni namen javne-
ga nastopanja v tradicionalnih družbah je praviloma pomiritev nasprotij
in zagotavljanje soglasja med njihovimi pripadniki, kakor tudi ohranjanje
tistih vrednot, ki jih promovira vladajoča skupina. Zato je tovrstna retori-
ka za razliko od retorike prepira pogosto bolj konservativna oziroma ko-
rektivna sila in ne orodje sprememb. Branje fragmentov in poročil kasnej-
of Character. The Eloquence of Ciceronian Ethos, London 1988; Jakob Wisse, Ethos and Pathos
from Aristotle to Cicero, Amsterdam 1989.
5 Rh. 1.8.6 1366a8-14: »Ker pa sredstva prepričevanja ne izhajajo le iz logičnega dokazovanja,
ampak tudi iz govora, ki vsebuje predstavitev značaja (kajti govorcu verjamemo, če se pokaže, da
je takšen in takšen, to pa v tem primeru /sc. v svetovalnem govoru; op. prev/ pomeni, da se poka-
že, da je dober ali dobrohoten ali oboje) /prevedla J. Ž./ ...«
6 George A. Kennedy, Klasična retorika ter njena krščanska tradicija od antike do sodobnosti, Lju-
bljana 2001.
