Page 150 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 150
Medijska politika v postsocializmu
analize. Klasična retorična teorija etos opredeljuje kot del treh sredstev pre-
pričevanja, pri čemer izhaja iz konceptualno najbolj izpopolnjenega antične-
ga modela sredstev prepričevanja, za katerega velja slovita Aristotelova opre-
delitev v prvi knjigi Retorike.2 Toda Aristotelov model na antično retorično
teorijo in prakso ni vplival neposredno, temveč zgolj v okviru peripatetiških
interpretacij učiteljevega nauka, ki so skupaj z drugimi helenističnimi nauki
postali del retorične tradicije. Zato se zdi smiselno antično pojmovanje sred-
stev prepričevanja raziskovati tudi v drugih pojavnih oblikah, ki nam lahko
ponudijo celovitejši odgovor na vprašanji, kakšno vlogo je v antični retorični
teoriji in praksi imela učinkovita govorčeva predstavitev značaja in ali je mo-
goče to pojmovanje koristno uporabiti v sodobni retorični analizi.
Antični retorični etos kot prepričevalna strategija je v najširšem smislu za-
znamoval učinkovito predstavitev govorčevega značaja, kakor tudi značajev
oseb, ki so v kontekstu govora lahko kakorkoli vplivale na njegovo prepričlji-
vost. Koncept značaja je v antiki veljal za izrazito pragmatično kategorijo in
ni bil usmerjen k individualnemu, zasebnemu, notranjemu svetu posamezni-
ka; bolj se je obračal k posameznikovim dejanjem in njihovemu vrednotenju,
kakor tudi k družbenim kategorijam, kot so izvor, položaj, poklic in politič-
na opredelitev. Kot del retoričnega etosa je tako predstavitev kakršnega koli
značaja morala biti sprejemljiva za poslušalce oziroma v skladu s tistimi mo-
ralnimi normami, ki jih je antična družba (bodisi grška ali rimska) priznava-
la in sprejemala. Običajno je iz govora eksplicitno ali implicitno moralo izha-
jati, da je govorec dobra in zanesljiva oseba, ki si mora pri poslušalcih prizade-
vati tudi za naklonjenost. O tem lahko beremo pri Aristotelu, ki je etos med
drugim opredelil kot prikaz govorčeve razumnosti (phronesis), vrlosti (arete)
in prijaznosti (eunoia), s poudarkom, da se slednje morajo uresničiti v govo-
ru in z govorom.3 A treba je poudariti, da ne gre za izvirno njegove koncep-
te, saj je omenjena izhodišča brez težav mogoče identificirati v grških in rim-
skih govorih, zato jih lahko opredelimo tudi kot temeljne sestavine antične-
ga pojmovanja verodostojnosti. Z etosom je tesno povezan patos, ki ga v vlo-
gi prepričevalne strategije lahko opredelimo predvsem kot govorčevo mani-
pulacijo s čustvi poslušalcev. V antiki je bilo to uveljavljeno retorično sred-
stvo, s pomočjo katerega je bilo mogoče legitimno poseči v mnenja oziroma
2 Rh. 1.2.3 1356a1-4: »Obstajajo tri vrste sredstev prepričevanja, ki jih je mogoče doseči z govo-
rom: ta, ki obstajajo v značaju govorca, ta, ki privedejo poslušalca v neko razpoloženje, in ta, ki v
samem govoru nekaj dokazujejo ali se zdi, da dokazujejo /prevedla J. Ž./.«
3 Rh. 1.2.4 1356a8-13: »In to /sc. govorčev značaj; op. prev/ se mora uresničiti z govorom, ne pa
na podlagi predhodne domneve, da je nekdo takšna osebnost. Kajti ne strinjamo se, kot pravijo
nekateri pisci priročnikov, da v govorništvu poštenost z ničimer ne pripomore k prepričljivosti;
nasprotno, značaj ima tako rekoč največjo prepričevalno moč /prevedla J. Ž./.«
analize. Klasična retorična teorija etos opredeljuje kot del treh sredstev pre-
pričevanja, pri čemer izhaja iz konceptualno najbolj izpopolnjenega antične-
ga modela sredstev prepričevanja, za katerega velja slovita Aristotelova opre-
delitev v prvi knjigi Retorike.2 Toda Aristotelov model na antično retorično
teorijo in prakso ni vplival neposredno, temveč zgolj v okviru peripatetiških
interpretacij učiteljevega nauka, ki so skupaj z drugimi helenističnimi nauki
postali del retorične tradicije. Zato se zdi smiselno antično pojmovanje sred-
stev prepričevanja raziskovati tudi v drugih pojavnih oblikah, ki nam lahko
ponudijo celovitejši odgovor na vprašanji, kakšno vlogo je v antični retorični
teoriji in praksi imela učinkovita govorčeva predstavitev značaja in ali je mo-
goče to pojmovanje koristno uporabiti v sodobni retorični analizi.
Antični retorični etos kot prepričevalna strategija je v najširšem smislu za-
znamoval učinkovito predstavitev govorčevega značaja, kakor tudi značajev
oseb, ki so v kontekstu govora lahko kakorkoli vplivale na njegovo prepričlji-
vost. Koncept značaja je v antiki veljal za izrazito pragmatično kategorijo in
ni bil usmerjen k individualnemu, zasebnemu, notranjemu svetu posamezni-
ka; bolj se je obračal k posameznikovim dejanjem in njihovemu vrednotenju,
kakor tudi k družbenim kategorijam, kot so izvor, položaj, poklic in politič-
na opredelitev. Kot del retoričnega etosa je tako predstavitev kakršnega koli
značaja morala biti sprejemljiva za poslušalce oziroma v skladu s tistimi mo-
ralnimi normami, ki jih je antična družba (bodisi grška ali rimska) priznava-
la in sprejemala. Običajno je iz govora eksplicitno ali implicitno moralo izha-
jati, da je govorec dobra in zanesljiva oseba, ki si mora pri poslušalcih prizade-
vati tudi za naklonjenost. O tem lahko beremo pri Aristotelu, ki je etos med
drugim opredelil kot prikaz govorčeve razumnosti (phronesis), vrlosti (arete)
in prijaznosti (eunoia), s poudarkom, da se slednje morajo uresničiti v govo-
ru in z govorom.3 A treba je poudariti, da ne gre za izvirno njegove koncep-
te, saj je omenjena izhodišča brez težav mogoče identificirati v grških in rim-
skih govorih, zato jih lahko opredelimo tudi kot temeljne sestavine antične-
ga pojmovanja verodostojnosti. Z etosom je tesno povezan patos, ki ga v vlo-
gi prepričevalne strategije lahko opredelimo predvsem kot govorčevo mani-
pulacijo s čustvi poslušalcev. V antiki je bilo to uveljavljeno retorično sred-
stvo, s pomočjo katerega je bilo mogoče legitimno poseči v mnenja oziroma
2 Rh. 1.2.3 1356a1-4: »Obstajajo tri vrste sredstev prepričevanja, ki jih je mogoče doseči z govo-
rom: ta, ki obstajajo v značaju govorca, ta, ki privedejo poslušalca v neko razpoloženje, in ta, ki v
samem govoru nekaj dokazujejo ali se zdi, da dokazujejo /prevedla J. Ž./.«
3 Rh. 1.2.4 1356a8-13: »In to /sc. govorčev značaj; op. prev/ se mora uresničiti z govorom, ne pa
na podlagi predhodne domneve, da je nekdo takšna osebnost. Kajti ne strinjamo se, kot pravijo
nekateri pisci priročnikov, da v govorništvu poštenost z ničimer ne pripomore k prepričljivosti;
nasprotno, značaj ima tako rekoč največjo prepričevalno moč /prevedla J. Ž./.«
