Page 151 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 151
Retorični etos: Antična retorika v slovenskem političnem govorništvu
sodbo poslušalcev. Z izjemo Aristotelovega modela, ki načeloma etos in pa-
tos opredeljuje kot dve ločeni kategoriji, je za antično retorično teorijo in pra-
kso do neke mere značilno konceptualno in pomensko prekrivanje predsta-
vitve značaja in vzbujanja čustev. To se lepo pokaže zlasti v spisih poznejših
govorniških teoretikov, ki so govorništvo predstavljali že v obliki urejene-
ga sistema in so združeno obravnavali več različnih tradicij (e. g. Retorika za
Herenija, Ciceronovi spisi o govorništvu in Kvintilijanova razprava O govor-
niški izobrazbi). Kajti ne gre pozabiti na obstoj t. i. tradicionalnega pojmova-
nja obeh prepričevalnih tehnik, ki je obstajalo že veliko pred Aristotelom in
se je uveljavilo predvsem v retorskih šolah. Anaksimenova Retorika za Ale-
ksandra, ki je nastala v približno istem času kot Aristotelova Retorika, služi
kot dober primer za raziskovanje predaristotelskega oziroma tradicionalnega
pojmovanja retoričnega etosa in patosa, ki bi ga lahko razdelili v dve večji sku-
pini: priročniško in sofistično/dialektično. Priročniškemu pojmovanju etosa in
patosa ustrezajo navodila oziroma praktični primeri, ki so jih v zvezi s prolo-
gom in epilogom verjetno vsebovali retorični priročniki. Te lahko poimenu-
jemo toposi prologa in epiloga. Na sofistični vpliv (katerega prvi predstavnik
je bil Trasimah) kaže Anaksimenova uporaba toposov o vzbujanju čustev in
predstavitvi značaja, ki so predstavljali pomemben del argumentacije (argu-
mentativni toposi). Čeprav etos in patos v Retoriki za Aleksandra nista obrav-
navana samostojno, temveč neenotno in kot sestavna dela drugih retoričnih
konceptov, lahko sklepamo na podlagi kasnejših razprav in priročnikov (e.g.
O odkrivanju govorniške snovi in Retorika za Herenija), da je šlo za uveljavlje-
ne govorniške strategije, ki so s tradicijo govorniškega pouka postale sestav-
ni del retoričnega sistema.
K oblikovanju antičnega koncepta retoričnega etosa je pomembno pri-
spevala tudi rimska retorika. Preučevanje sredstev prepričevanja v rimski
retoriki je na eni strani povezano z že omenjenimi grškimi teoretskimi
koncepti, na drugi strani pa mora nujno upoštevati tudi značilnosti rimske
tradicionalne retorike, ki je v okviru govorniške prakse obvladovala rim-
sko javno življenje že pred stikom z grško kulturo. Kajti ko so Rimljani od
Grkov že prevzeli teoretske modele za poučevanje veščine javnega nastopa-
nja, so tradicionalne prvine rimskega govorništva pomembno vplivale na
posamezne koncepte znotraj retoričnega sistema, kar je še posebej očitno v
okviru retoričnega etosa.
Raziskovalci klasične retorike4 temeljno razliko med grškim in rim-
skim retoričnim etosom prikazujejo kot razmerje med ustvarjeno in obsto-
4 George A. Kennedy, The Art of Persuasion in Greece, Princeton 1963; George A. Kennedy, The
Art of Rhetoric in the Roman World 300 B.C. – A. D. 300, Princeton 1972; James M. May, Trials
sodbo poslušalcev. Z izjemo Aristotelovega modela, ki načeloma etos in pa-
tos opredeljuje kot dve ločeni kategoriji, je za antično retorično teorijo in pra-
kso do neke mere značilno konceptualno in pomensko prekrivanje predsta-
vitve značaja in vzbujanja čustev. To se lepo pokaže zlasti v spisih poznejših
govorniških teoretikov, ki so govorništvo predstavljali že v obliki urejene-
ga sistema in so združeno obravnavali več različnih tradicij (e. g. Retorika za
Herenija, Ciceronovi spisi o govorništvu in Kvintilijanova razprava O govor-
niški izobrazbi). Kajti ne gre pozabiti na obstoj t. i. tradicionalnega pojmova-
nja obeh prepričevalnih tehnik, ki je obstajalo že veliko pred Aristotelom in
se je uveljavilo predvsem v retorskih šolah. Anaksimenova Retorika za Ale-
ksandra, ki je nastala v približno istem času kot Aristotelova Retorika, služi
kot dober primer za raziskovanje predaristotelskega oziroma tradicionalnega
pojmovanja retoričnega etosa in patosa, ki bi ga lahko razdelili v dve večji sku-
pini: priročniško in sofistično/dialektično. Priročniškemu pojmovanju etosa in
patosa ustrezajo navodila oziroma praktični primeri, ki so jih v zvezi s prolo-
gom in epilogom verjetno vsebovali retorični priročniki. Te lahko poimenu-
jemo toposi prologa in epiloga. Na sofistični vpliv (katerega prvi predstavnik
je bil Trasimah) kaže Anaksimenova uporaba toposov o vzbujanju čustev in
predstavitvi značaja, ki so predstavljali pomemben del argumentacije (argu-
mentativni toposi). Čeprav etos in patos v Retoriki za Aleksandra nista obrav-
navana samostojno, temveč neenotno in kot sestavna dela drugih retoričnih
konceptov, lahko sklepamo na podlagi kasnejših razprav in priročnikov (e.g.
O odkrivanju govorniške snovi in Retorika za Herenija), da je šlo za uveljavlje-
ne govorniške strategije, ki so s tradicijo govorniškega pouka postale sestav-
ni del retoričnega sistema.
K oblikovanju antičnega koncepta retoričnega etosa je pomembno pri-
spevala tudi rimska retorika. Preučevanje sredstev prepričevanja v rimski
retoriki je na eni strani povezano z že omenjenimi grškimi teoretskimi
koncepti, na drugi strani pa mora nujno upoštevati tudi značilnosti rimske
tradicionalne retorike, ki je v okviru govorniške prakse obvladovala rim-
sko javno življenje že pred stikom z grško kulturo. Kajti ko so Rimljani od
Grkov že prevzeli teoretske modele za poučevanje veščine javnega nastopa-
nja, so tradicionalne prvine rimskega govorništva pomembno vplivale na
posamezne koncepte znotraj retoričnega sistema, kar je še posebej očitno v
okviru retoričnega etosa.
Raziskovalci klasične retorike4 temeljno razliko med grškim in rim-
skim retoričnim etosom prikazujejo kot razmerje med ustvarjeno in obsto-
4 George A. Kennedy, The Art of Persuasion in Greece, Princeton 1963; George A. Kennedy, The
Art of Rhetoric in the Roman World 300 B.C. – A. D. 300, Princeton 1972; James M. May, Trials
