Page 149 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 149
ja Žmavc
Retorični etos:
Antična retorika
v slovenskem
političnem
govorništvu
Vpričujočem prispevku bomo prikazali vrednost, ki jo imajo antič-
ni retorični koncepti kot orodja sodobne analize besedil. Slednja
danes vsebuje elemente različnih pogledov, idej in konceptov, ki izhajajo
iz spoznanj lingvistične teorije, jezikovne pragmatike, sociologije, filozo-
fije, če jih naštejemo le nekaj. Interdisciplinarni pristop k obravnavi jezika
in jezikovnih pojavov omogoča učinkovito raziskovanje tudi t. i. retoričnih
elementov, saj sodobne metode v procesu analize zelo uspešno zajamejo več
ravni jezikovne rabe. Toda na drugi strani sodobni modeli, ki se antičnim
retoričnim konceptom zaradi njihove prvobitnosti ne morejo izogniti, te
pogosto obravnavajo nepopolno in tako ne izkoriščajo vseh interpretativ-
nih razsežnosti, ki so jih imeli že v antiki.1 Enega takšnih primerov želimo
osvetliti tudi v pričujočem prispevku, ki predstavlja oris antičnega koncep-
ta retoričnega etosa in nekatera interpretativna izhodišča, ki jih ponuja nje-
gov prenos v model sodobne analize besedil.
Antični koncept retoričnega etosa – teoretsko ozadje
Retorični etos velja za kompleksen koncept, ki ga že v antiki določa precej
različno pojmovanje, obenem pa je prisoten tudi kot ena ključnih sestavin,
s katero je opredeljen prepričevalni diskurz v kontekstu sodobne retorične
1 Na tem mestu omenimo še zmeraj ne povsem ustrezno ovrednoten koncept o govornikovih dol-
žnostih (officia oratoris) pa pogosta razhajanja v pojmovanju zelo kompleksnih topoi in sredstev
prepričevanja ter opredeljevanje retoričnih figur kot okrasnih elementov z estetsko funkcijo. Ta-
kšne neustrezne in/ali nepopolne konceptualizacije so pogosto posledica nebranja ključnih iz-
virnih besedil in sprejemanja tradicionalnih interpretativnih izhodišč, v okviru katerih je reto-
rika reducirana na raven veščine sloga ali manipulativne tehnike.
Retorični etos:
Antična retorika
v slovenskem
političnem
govorništvu
Vpričujočem prispevku bomo prikazali vrednost, ki jo imajo antič-
ni retorični koncepti kot orodja sodobne analize besedil. Slednja
danes vsebuje elemente različnih pogledov, idej in konceptov, ki izhajajo
iz spoznanj lingvistične teorije, jezikovne pragmatike, sociologije, filozo-
fije, če jih naštejemo le nekaj. Interdisciplinarni pristop k obravnavi jezika
in jezikovnih pojavov omogoča učinkovito raziskovanje tudi t. i. retoričnih
elementov, saj sodobne metode v procesu analize zelo uspešno zajamejo več
ravni jezikovne rabe. Toda na drugi strani sodobni modeli, ki se antičnim
retoričnim konceptom zaradi njihove prvobitnosti ne morejo izogniti, te
pogosto obravnavajo nepopolno in tako ne izkoriščajo vseh interpretativ-
nih razsežnosti, ki so jih imeli že v antiki.1 Enega takšnih primerov želimo
osvetliti tudi v pričujočem prispevku, ki predstavlja oris antičnega koncep-
ta retoričnega etosa in nekatera interpretativna izhodišča, ki jih ponuja nje-
gov prenos v model sodobne analize besedil.
Antični koncept retoričnega etosa – teoretsko ozadje
Retorični etos velja za kompleksen koncept, ki ga že v antiki določa precej
različno pojmovanje, obenem pa je prisoten tudi kot ena ključnih sestavin,
s katero je opredeljen prepričevalni diskurz v kontekstu sodobne retorične
1 Na tem mestu omenimo še zmeraj ne povsem ustrezno ovrednoten koncept o govornikovih dol-
žnostih (officia oratoris) pa pogosta razhajanja v pojmovanju zelo kompleksnih topoi in sredstev
prepričevanja ter opredeljevanje retoričnih figur kot okrasnih elementov z estetsko funkcijo. Ta-
kšne neustrezne in/ali nepopolne konceptualizacije so pogosto posledica nebranja ključnih iz-
virnih besedil in sprejemanja tradicionalnih interpretativnih izhodišč, v okviru katerih je reto-
rika reducirana na raven veščine sloga ali manipulativne tehnike.
