Page 139 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 139
Žrtve, mame in superženske
šnjaškem delu BiH so protiutež te zgodbe zgodbe o moči in naporih žen-
sk iz Srebrenice – s pomočjo svoje solidarnosti, angažiranosti in s pripove-
dovanjem svojih zgodb so naredile veliko za preiskavo zločinov v Srebreni-
ci in pridobile pozornost medijev, kar je bilo v patriarhalni družbi BiH ne-
dvomno težko, saj lahko le moški javno govorijo in se le moškim verjame.
Topos boja
Raziskava fokusne skupine je pokazala, da je topos boja pomembna
emancipacijska strategija reprezentacije: »/.../ tako kot delaš z drugimi,
bodo drugi delali s tabo. To je moje mnenje – če se boriš zase, bo sčasoma
vse v redu /prevedel P. K./.« Boj je viden kot pogoj, ki ga mora ženska izpol-
niti, da bo »vse v redu«. Zanimivo je, da ta formulacija ne vsebuje osebka
(subjekta) v prvi osebi, a vseeno ni brez akterja – kot da bi bil ta tip formu-
lacije prehodna oblika med obema, kar lahko pomeni, da je govorka že do-
segla svoj cilj in je v poziciji, da lahko daje nasvete drugim. Boj je pomem-
ben moment, saj se morajo ženske v BiH boriti za to, kar moškim pripada
samo po sebi: »Mislim, da je naš status točno to, gre za večni boj, ki se ne
ustavi, ne le za preživetje, temveč tudi za povsem običajne stvari, ki si jih
moški, po mojem, pridobijo veliko lažje kot me. Ne glede na to, ali so po-
ročeni, ali imajo otroke, vedno prevlada njegov ‚narediti moram to in to‘,
in še družina, tako, takšne so stvari pri meni /.../ /prevedel P. K./« Čeprav
se zdi, da naše intervjuvanke ne bi nikoli opustile svoje upravičenosti do
»boja«, so vseeno ponavljale, da je včasih veliko lažje »iti po poti najmanj-
šega odpora«: »Mislim, da nas ta boj precej izčrpava. Nočem preveč vle-
či teh stvari in odpovedala sem se tej vrsti boja. Že dolgo nazaj sem se uve-
ljavila in zdaj sprejemam stvari in grem po poti najmanjšega odpora /pre-
vedel P. K./.«
Vseeno pa je topos boja povsem sprejet med ženskami in celo velja za
del »ženske narave«:
»Za to smo se borile, hotele smo biti izobražene, imeti družine, imeti službe,
biti uspešne in neodvisne. Nosile smo to breme na naših hrbtih, zdaj moramo
le še videti, kako dolgo bomo še lahko nadaljevale /.../ Popolnoma se strinjam
z drugim delom tvojega argumenta, ko si rekla, da smo se borile za enakost,
da smo s tem vzele nase to ogromno breme /.../ Ta moderni čas, ki je čas, re-
cimo, tranzicije, nam je naložil ogromne dolžnosti, obenem pa je, se mi zdi, v
naši ženski naravi to, da se uveljavljamo, da nikogar ne spustimo naprej /.../ /
prevedel P. K./«
Uporaba metafore »bremena« v govorjenju o emancipaciji in vtis, da
je dvojno breme skoraj krivda žensk samih (!), sta najbolj presentljivi zna-
šnjaškem delu BiH so protiutež te zgodbe zgodbe o moči in naporih žen-
sk iz Srebrenice – s pomočjo svoje solidarnosti, angažiranosti in s pripove-
dovanjem svojih zgodb so naredile veliko za preiskavo zločinov v Srebreni-
ci in pridobile pozornost medijev, kar je bilo v patriarhalni družbi BiH ne-
dvomno težko, saj lahko le moški javno govorijo in se le moškim verjame.
Topos boja
Raziskava fokusne skupine je pokazala, da je topos boja pomembna
emancipacijska strategija reprezentacije: »/.../ tako kot delaš z drugimi,
bodo drugi delali s tabo. To je moje mnenje – če se boriš zase, bo sčasoma
vse v redu /prevedel P. K./.« Boj je viden kot pogoj, ki ga mora ženska izpol-
niti, da bo »vse v redu«. Zanimivo je, da ta formulacija ne vsebuje osebka
(subjekta) v prvi osebi, a vseeno ni brez akterja – kot da bi bil ta tip formu-
lacije prehodna oblika med obema, kar lahko pomeni, da je govorka že do-
segla svoj cilj in je v poziciji, da lahko daje nasvete drugim. Boj je pomem-
ben moment, saj se morajo ženske v BiH boriti za to, kar moškim pripada
samo po sebi: »Mislim, da je naš status točno to, gre za večni boj, ki se ne
ustavi, ne le za preživetje, temveč tudi za povsem običajne stvari, ki si jih
moški, po mojem, pridobijo veliko lažje kot me. Ne glede na to, ali so po-
ročeni, ali imajo otroke, vedno prevlada njegov ‚narediti moram to in to‘,
in še družina, tako, takšne so stvari pri meni /.../ /prevedel P. K./« Čeprav
se zdi, da naše intervjuvanke ne bi nikoli opustile svoje upravičenosti do
»boja«, so vseeno ponavljale, da je včasih veliko lažje »iti po poti najmanj-
šega odpora«: »Mislim, da nas ta boj precej izčrpava. Nočem preveč vle-
či teh stvari in odpovedala sem se tej vrsti boja. Že dolgo nazaj sem se uve-
ljavila in zdaj sprejemam stvari in grem po poti najmanjšega odpora /pre-
vedel P. K./.«
Vseeno pa je topos boja povsem sprejet med ženskami in celo velja za
del »ženske narave«:
»Za to smo se borile, hotele smo biti izobražene, imeti družine, imeti službe,
biti uspešne in neodvisne. Nosile smo to breme na naših hrbtih, zdaj moramo
le še videti, kako dolgo bomo še lahko nadaljevale /.../ Popolnoma se strinjam
z drugim delom tvojega argumenta, ko si rekla, da smo se borile za enakost,
da smo s tem vzele nase to ogromno breme /.../ Ta moderni čas, ki je čas, re-
cimo, tranzicije, nam je naložil ogromne dolžnosti, obenem pa je, se mi zdi, v
naši ženski naravi to, da se uveljavljamo, da nikogar ne spustimo naprej /.../ /
prevedel P. K./«
Uporaba metafore »bremena« v govorjenju o emancipaciji in vtis, da
je dvojno breme skoraj krivda žensk samih (!), sta najbolj presentljivi zna-
