Page 138 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 138
Medijska politika v postsocializmu
vanje narodove substance. Vsi citati v članku, ki opisuje težave družine in
njihovo vero v boga, so izključno citati moških – moža Draga in duhovni-
ka Milorada Ljubinca, ki je krstil otroke. Žena Kosa je del družinske kulise
in nima pravice govora – je žena in mati, toda mož in duhovnik govorita v
njenem imenu. Arhetipska reprezentacija ženske kot matere se pogosto in-
terdiskurzivno prekriva z vlogo žrtve.
Glede na to, da je privatna sfera običajno mesto ženske v družbi BiH, ne
preseneča, da je tudi vloga dobre matere rekontekstualizirana skozi muče-
ništvo: »Ko otrok zboli, se mu vsi posvetimo, vsi skočimo pokonci – toda
nekako sem vedno jaz tista, ki drži svojo roko na njegovem čelu vso noč in
ko spi /prevedel P. K./.« Ta citat je dober primer zdravorazumskega topo-
sa, da je materino mesto ob bolnem otroku, medtem ko oče lahko spi – za-
radi tega ni slab oče, saj je povsem »naravno«, da se mati bolj žrtvuje za
otroka kot oče. V Avazu (22. marec 2006, rubrika »Življenje«) je na prvi
strani zgodba z naslovom »Mati ne more nehati jokati, saj ne ve, kako bo
nahranila svoje otroke«, ki govori o ženski iz Mostarja, ki je rodila trojčke,
a sta tako ona kot njen mož nezaposlena. Mirsada je srečna zaradi rojstva
otrok, a obenem zaskrbljena, saj ne ve, »kako bo svojim otrokom omogo-
čila normalno življenje.« To je njena edina neposredna izjava v članku, po-
leg te je še ena posredna, citat zdravnika Nusreta Džeka, ki pravi, da »Mir-
sada nenehno joka« in da je »zaskrbljena in ne more zapustiti bolnišnice
/.../ dokler zanjo ne poskrbijo za to odgovorni oddelek mestne administra-
cije in socialne službe.« Ko nastopa v poziciji subjekta, se Mirsada »prebi-
ja«, »ostaja v bolnišnici«, je »v stresu« in »objokana in zaskrbljena /pre-
vedel P. K./«. Na drugih mestih v članku je objekt hibridnega diskurza o
materi in žrtvi.
Po drugi strani je biti mati padlega vojaka verjetno najbolj aktivna vlo-
ga, ki jo ženski-materi dopušča diskurz, o katerem govorimo. Ta vloga
ustreza prej omenjenemu toposu žrtve. V Glasu (25. marec 2006) – v član-
ku z naslovom »Prosita za pomoč« na prvi strani – je bila objavljena ve-
lika fotografija stare ženske in ženske v srednjih letih, obeh objokanih in
z resnimi izrazi na obrazih. Članek se začne z neposrednim citatom Jelice
Zečević, matere padlega vojaka. »Tresem se, ko pomislim na zločin, ki se
je zgodil pred mojimi očmi, počutim se, kot da bi me nekdo zabodel v srce
/prevedel P. K./.« Čeprav je članek del – v obeh dnevnikih precej običaj-
nega – povojnega diskurza o zločinih in krivdi pripadnikov drugih etnij,
je obenem redek primer, kjer ženska dobi prostor na prvi strani, da lah-
ko pove svojo zgodbo. To ustvarja vtis, da sta tragedija sama in feminilni,
»občutljivejši« stil pripovedovanja uporabljena v politične namene. V bo-
vanje narodove substance. Vsi citati v članku, ki opisuje težave družine in
njihovo vero v boga, so izključno citati moških – moža Draga in duhovni-
ka Milorada Ljubinca, ki je krstil otroke. Žena Kosa je del družinske kulise
in nima pravice govora – je žena in mati, toda mož in duhovnik govorita v
njenem imenu. Arhetipska reprezentacija ženske kot matere se pogosto in-
terdiskurzivno prekriva z vlogo žrtve.
Glede na to, da je privatna sfera običajno mesto ženske v družbi BiH, ne
preseneča, da je tudi vloga dobre matere rekontekstualizirana skozi muče-
ništvo: »Ko otrok zboli, se mu vsi posvetimo, vsi skočimo pokonci – toda
nekako sem vedno jaz tista, ki drži svojo roko na njegovem čelu vso noč in
ko spi /prevedel P. K./.« Ta citat je dober primer zdravorazumskega topo-
sa, da je materino mesto ob bolnem otroku, medtem ko oče lahko spi – za-
radi tega ni slab oče, saj je povsem »naravno«, da se mati bolj žrtvuje za
otroka kot oče. V Avazu (22. marec 2006, rubrika »Življenje«) je na prvi
strani zgodba z naslovom »Mati ne more nehati jokati, saj ne ve, kako bo
nahranila svoje otroke«, ki govori o ženski iz Mostarja, ki je rodila trojčke,
a sta tako ona kot njen mož nezaposlena. Mirsada je srečna zaradi rojstva
otrok, a obenem zaskrbljena, saj ne ve, »kako bo svojim otrokom omogo-
čila normalno življenje.« To je njena edina neposredna izjava v članku, po-
leg te je še ena posredna, citat zdravnika Nusreta Džeka, ki pravi, da »Mir-
sada nenehno joka« in da je »zaskrbljena in ne more zapustiti bolnišnice
/.../ dokler zanjo ne poskrbijo za to odgovorni oddelek mestne administra-
cije in socialne službe.« Ko nastopa v poziciji subjekta, se Mirsada »prebi-
ja«, »ostaja v bolnišnici«, je »v stresu« in »objokana in zaskrbljena /pre-
vedel P. K./«. Na drugih mestih v članku je objekt hibridnega diskurza o
materi in žrtvi.
Po drugi strani je biti mati padlega vojaka verjetno najbolj aktivna vlo-
ga, ki jo ženski-materi dopušča diskurz, o katerem govorimo. Ta vloga
ustreza prej omenjenemu toposu žrtve. V Glasu (25. marec 2006) – v član-
ku z naslovom »Prosita za pomoč« na prvi strani – je bila objavljena ve-
lika fotografija stare ženske in ženske v srednjih letih, obeh objokanih in
z resnimi izrazi na obrazih. Članek se začne z neposrednim citatom Jelice
Zečević, matere padlega vojaka. »Tresem se, ko pomislim na zločin, ki se
je zgodil pred mojimi očmi, počutim se, kot da bi me nekdo zabodel v srce
/prevedel P. K./.« Čeprav je članek del – v obeh dnevnikih precej običaj-
nega – povojnega diskurza o zločinih in krivdi pripadnikov drugih etnij,
je obenem redek primer, kjer ženska dobi prostor na prvi strani, da lah-
ko pove svojo zgodbo. To ustvarja vtis, da sta tragedija sama in feminilni,
»občutljivejši« stil pripovedovanja uporabljena v politične namene. V bo-
