Page 137 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 137
Žrtve, mame in superženske
tve/mučeništva ima dolgo zgodovino – pojavlja se že vsaj od začetka turške
okupacije, kar lahko vidimo v slavnem epu o bitki na Kosovem polju. Žen-
ske v tem epu so vedno ali matere mrtvega heroja ali same mrtve. »Zvesta
in domoljubna srbska ženska je mrtva /.../ vse te mrtve ženske so se žrtvo-
vale za nekaj, kar je bilo večje od njih samih, in tako so postale dobre srb-
ske ženske. Dobra srbska ženska se žrtvuje in se je žrtvovala – v zadnji in-
stanci je to ženska, ki ne obstaja več /prevedel P. K./.«25 Zdi se, da je poan-
ta v trpljenju, oziroma, še nevarneje, v dejstvu, da le trpljenje prinaša legi-
timnost in priznanje. Družbe s takšno vlogo žensk so nekateri avtorji poi-
menovali »mučeniški mikromatriarhat.«26 In dejansko je bilo v naših po-
govorih veliko primerov samorazumevanja žensk kot žrtev, običajno kot
žrtev lastne družine:
»Mislim, da ženske znotraj družine še vedno največ trpijo in da je to eden iz-
med njihovih problemov. Vprašanje je, koliko se tega zavedajo. V večini pri-
merov se verjetno zavedajo, a večina jih vseeno ne bo priznala, da je vse odvi-
sno od njih – gospodinjstvo, služba, otroci. Največji problem, po mojem, je, da
ženske sebi ne priznajo, da imajo problem.«
Ta intervjuvanka uporablja glagol trpeti in jasno označi, da družina pri-
čakuje od ženske, da skrbi za vse – dvojno breme predstavlja glavni vzrok
ženskega »trpljenja«. Zanimivo je tudi, da ima ta intervjuvanka vtis, da
ženske ne priznajo (še sebi ne), da se težko soočajo z vsem skupaj. Intervju-
vanka sama se distancira od takšnih žensk z uporabo osebnega zaimka one
namesto me – tako se izključi iz te skupine in dokazuje, da je dejansko tež-
ko priznati in prepoznati težak položaj žensk.
V medijskih reprezentacijah žensk v dnevnikih v BiH prevladuje stere-
otip matere/žene/žrtve.27 V Glasu Srpske (21. marec 2006) je bila na prvi
strani zgodba o Dragu in Kosi Malović, nezaposlenih zakoncih iz Soko-
lovca z osmimi otroki, ki sta nenadoma krstila svojih pet najmlajših otrok.
Članek je izraz simpatije do revnih, a vernih Malovićev, ki verjamejo v
boga kljub revščini in težavnemu življenju. Kosa je omenjena v naslovu in
je na fotografiji, ki spremlja članek, toda le ob svojem možu. Nikoli ni ome-
njena samostojno in kot subjekt obstaja le na teh dveh mestih. V diskur-
zu, ki ne dovoljuje preveč ženskega »vmešavanja«, je njena vloga predsta-
vljena kot vloga reproduktivne »čebele matice«, katere namen je poveče-
25 Marina Blagojević, Patriotizam i mizoginija: Mit o srpskoj muškosti, v: Mapiranje mizoginije
u Srbiji: Diskursi i prakse, Beograd 2002, 281.
26 Blagojević, n.d., 1997; Žarana Papić, Polnost i kultura: Telo i znanje u socijalnoj antropologi-
ji, Beograd 1997.
27 Majstorović in Turjačanin, n. d.
tve/mučeništva ima dolgo zgodovino – pojavlja se že vsaj od začetka turške
okupacije, kar lahko vidimo v slavnem epu o bitki na Kosovem polju. Žen-
ske v tem epu so vedno ali matere mrtvega heroja ali same mrtve. »Zvesta
in domoljubna srbska ženska je mrtva /.../ vse te mrtve ženske so se žrtvo-
vale za nekaj, kar je bilo večje od njih samih, in tako so postale dobre srb-
ske ženske. Dobra srbska ženska se žrtvuje in se je žrtvovala – v zadnji in-
stanci je to ženska, ki ne obstaja več /prevedel P. K./.«25 Zdi se, da je poan-
ta v trpljenju, oziroma, še nevarneje, v dejstvu, da le trpljenje prinaša legi-
timnost in priznanje. Družbe s takšno vlogo žensk so nekateri avtorji poi-
menovali »mučeniški mikromatriarhat.«26 In dejansko je bilo v naših po-
govorih veliko primerov samorazumevanja žensk kot žrtev, običajno kot
žrtev lastne družine:
»Mislim, da ženske znotraj družine še vedno največ trpijo in da je to eden iz-
med njihovih problemov. Vprašanje je, koliko se tega zavedajo. V večini pri-
merov se verjetno zavedajo, a večina jih vseeno ne bo priznala, da je vse odvi-
sno od njih – gospodinjstvo, služba, otroci. Največji problem, po mojem, je, da
ženske sebi ne priznajo, da imajo problem.«
Ta intervjuvanka uporablja glagol trpeti in jasno označi, da družina pri-
čakuje od ženske, da skrbi za vse – dvojno breme predstavlja glavni vzrok
ženskega »trpljenja«. Zanimivo je tudi, da ima ta intervjuvanka vtis, da
ženske ne priznajo (še sebi ne), da se težko soočajo z vsem skupaj. Intervju-
vanka sama se distancira od takšnih žensk z uporabo osebnega zaimka one
namesto me – tako se izključi iz te skupine in dokazuje, da je dejansko tež-
ko priznati in prepoznati težak položaj žensk.
V medijskih reprezentacijah žensk v dnevnikih v BiH prevladuje stere-
otip matere/žene/žrtve.27 V Glasu Srpske (21. marec 2006) je bila na prvi
strani zgodba o Dragu in Kosi Malović, nezaposlenih zakoncih iz Soko-
lovca z osmimi otroki, ki sta nenadoma krstila svojih pet najmlajših otrok.
Članek je izraz simpatije do revnih, a vernih Malovićev, ki verjamejo v
boga kljub revščini in težavnemu življenju. Kosa je omenjena v naslovu in
je na fotografiji, ki spremlja članek, toda le ob svojem možu. Nikoli ni ome-
njena samostojno in kot subjekt obstaja le na teh dveh mestih. V diskur-
zu, ki ne dovoljuje preveč ženskega »vmešavanja«, je njena vloga predsta-
vljena kot vloga reproduktivne »čebele matice«, katere namen je poveče-
25 Marina Blagojević, Patriotizam i mizoginija: Mit o srpskoj muškosti, v: Mapiranje mizoginije
u Srbiji: Diskursi i prakse, Beograd 2002, 281.
26 Blagojević, n.d., 1997; Žarana Papić, Polnost i kultura: Telo i znanje u socijalnoj antropologi-
ji, Beograd 1997.
27 Majstorović in Turjačanin, n. d.
