Page 124 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 124
Medijska politika v postsocializmu
mo »totalitarne« medije, kjer obstaja cenzura, kjer se dejstva »politizira-
jo«. Partizanski časopisi ravno rušijo to delitev oziroma pokažejo, da ni
veljavna, saj vsebujejo nujno politizacijo pisanja, ki pa ni indoktrinarna –
in mogoče tudi pokaže šibkost liberalnega »objektivnega« novinarstva, ki
si lahko privošči biti nevtralno le zato, ker je, če lahko tako rečem, vedno
na strani zmagovalca.
Veste, to kar imamo danes pri nas, to ni liberalni model, to je mnogo
mnogo bolj totalitarno. Stanje medijev danes pri nas je skregano celo z
evropskimi standardi ali morda celo s tisto osnovno linijo ZN oziroma
pakta o državljanskih pravicah, s pravico do obveščanja. Samo en primer:
pred nekaj leti je profesor Slavko Splichal organiziral mednarodni kolokvij
ob 25. obletnici McBridove komisije Unesca, ki je delovala dve leti, od leta
1979 do 1981. Na koncu so izdali debelo knjigo Mnogo glasov, en svet. To je
bila ena prvih knjig in pravzaprav tudi prvi učbenik o komunikacijah. Izšla
je v tridesetih jezikih. Ob 25. obletnici smo naredili primerjavo, kaj je bil
duh Unesca in ZN takrat in kaj je danes. Jaz sem bil član McBridove komi-
sije, zato so me prosili, da bi imel uvodni referat. Ugotovil sem, da so osnov-
ni problemi ostali isti: problem svobode, problem lastniških odnosov, pro-
blem ideološkega pluralizma, ki ga je Unesco poskušal reševati na različne
načine, tudi s tisto floskulo o uravnoteženosti, s čimer so se hoteli zavarova-
ti pred Američani, ki so mu očitali, da vodi preveč levo politiko.
O tem simpoziju ni mogla pri nas iziti niti ena sama beseda. Na simpo-
ziju je sodeloval tudi Ervin Hladnik-Milharčič, ki je bil takrat še urednik
Sobotne priloge, prav tako Jurij Gustinčič. Milharčiča sem že med simpo-
zijem vprašal, če bo uspel objaviti poročilo in je odgovoril, da dvomi. V no-
benem časopisu niti ene besede, čeprav so gostovali profesorji iz Amerike,
Anglije, ljudje iz nekdanjih neuvrščenih držav. Bile so zelo zanimive dis-
kusije, ampak niti ena vrstica se ni mogla pojaviti v našem tedanjem tisku.
Splichal je kasneje prispevke natisnil v reviji Javnost.
Letos je tudi obletnica simpozija »Mass media and international under-
standing«, ki smo ga imeli v Ljubljani leta 1968. Na njem je bilo 120 ude-
ležencev, organizirali pa smo ga ob obletnici Deklaracije o človekovih pra-
vicah, tako da smo govorili o tem in o svobodi tiska itn. Ob priložnosti sem
rekel Splichalu, da bi si prispevki zaslužili nadgraditev z objavo, a mi je od-
govoril, da ni pogojev za to.
Slovenci smo veliko sodelovali v ZN in v Unescovih razpravah o svobo-
di tiska, bilo je ogromno znanstvene, praktične in novinarske obdelave teh
stvari. To, kar se pri nas dogaja danes, nima nobene zveze s tem. Bil sem de-
mo »totalitarne« medije, kjer obstaja cenzura, kjer se dejstva »politizira-
jo«. Partizanski časopisi ravno rušijo to delitev oziroma pokažejo, da ni
veljavna, saj vsebujejo nujno politizacijo pisanja, ki pa ni indoktrinarna –
in mogoče tudi pokaže šibkost liberalnega »objektivnega« novinarstva, ki
si lahko privošči biti nevtralno le zato, ker je, če lahko tako rečem, vedno
na strani zmagovalca.
Veste, to kar imamo danes pri nas, to ni liberalni model, to je mnogo
mnogo bolj totalitarno. Stanje medijev danes pri nas je skregano celo z
evropskimi standardi ali morda celo s tisto osnovno linijo ZN oziroma
pakta o državljanskih pravicah, s pravico do obveščanja. Samo en primer:
pred nekaj leti je profesor Slavko Splichal organiziral mednarodni kolokvij
ob 25. obletnici McBridove komisije Unesca, ki je delovala dve leti, od leta
1979 do 1981. Na koncu so izdali debelo knjigo Mnogo glasov, en svet. To je
bila ena prvih knjig in pravzaprav tudi prvi učbenik o komunikacijah. Izšla
je v tridesetih jezikih. Ob 25. obletnici smo naredili primerjavo, kaj je bil
duh Unesca in ZN takrat in kaj je danes. Jaz sem bil član McBridove komi-
sije, zato so me prosili, da bi imel uvodni referat. Ugotovil sem, da so osnov-
ni problemi ostali isti: problem svobode, problem lastniških odnosov, pro-
blem ideološkega pluralizma, ki ga je Unesco poskušal reševati na različne
načine, tudi s tisto floskulo o uravnoteženosti, s čimer so se hoteli zavarova-
ti pred Američani, ki so mu očitali, da vodi preveč levo politiko.
O tem simpoziju ni mogla pri nas iziti niti ena sama beseda. Na simpo-
ziju je sodeloval tudi Ervin Hladnik-Milharčič, ki je bil takrat še urednik
Sobotne priloge, prav tako Jurij Gustinčič. Milharčiča sem že med simpo-
zijem vprašal, če bo uspel objaviti poročilo in je odgovoril, da dvomi. V no-
benem časopisu niti ene besede, čeprav so gostovali profesorji iz Amerike,
Anglije, ljudje iz nekdanjih neuvrščenih držav. Bile so zelo zanimive dis-
kusije, ampak niti ena vrstica se ni mogla pojaviti v našem tedanjem tisku.
Splichal je kasneje prispevke natisnil v reviji Javnost.
Letos je tudi obletnica simpozija »Mass media and international under-
standing«, ki smo ga imeli v Ljubljani leta 1968. Na njem je bilo 120 ude-
ležencev, organizirali pa smo ga ob obletnici Deklaracije o človekovih pra-
vicah, tako da smo govorili o tem in o svobodi tiska itn. Ob priložnosti sem
rekel Splichalu, da bi si prispevki zaslužili nadgraditev z objavo, a mi je od-
govoril, da ni pogojev za to.
Slovenci smo veliko sodelovali v ZN in v Unescovih razpravah o svobo-
di tiska, bilo je ogromno znanstvene, praktične in novinarske obdelave teh
stvari. To, kar se pri nas dogaja danes, nima nobene zveze s tem. Bil sem de-
