Page 122 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 122
Medijska politika v postsocializmu
skih aktivistov na Jelovici. Tam smo bili dva dni, od 13. do 15. maja 1944.
Na koncu je nekdo rekel, da so zaželjene recitacije in naj kdo, ki zna na pa-
met kakšno pesem ali če jo ima napisano, recitira. Tam je bil cel kup ljudi,
ki so se javili in recitirali, in nekateri so nosili s seboj Prešernove pesmi. To
je bilo neverjetno, kako je pesem »Zdravljica« živela v vojni, saj je bila naj-
prej vesela pesem. Na Gorenjskem smo vsak sestanek začeli z njo.
Leta 1942 smo imeli sestanek s člani izvršnega odbora, s Kidričem, Ru-
som in Kocbekom. Z njimi je bil tudi Bor, ki je, medtem ko smo se mi po-
govarjali o politiki in akcijah, nekaj pisal in, ko smo se nehali pogovarjati,
rekel, da je on tudi sodeloval, a na drug način, da je napisal pesem o požigal-
cih vasi in nam je tudi takoj zrecitiral pesem »Požigalčeva suknja«. Zbor
odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v začetku oktobra 1943 je bil
zaradi nevarnosti bombardiranja ponoči, a na koncu vsake seje, zgodaj zju-
traj oziroma še ponoči, okrog dveh ali treh, je bila vedno ena točka, deni-
mo gledališka predstava (enkrat so igrali Kocbeka), bile so tudi pevske toč-
ke, vedno je bila na koncu vsaj ena kulturna točka. To je bila tista čustvena
nota, ki je sklepom in vsebini tistega sestanka dodala še posebno globino.
P. K. Če povzamemo, so bili v partizanskem tisku kulturni in politični te-
ksti v ospredju, manj pa je bilo »objektivnih«, dejstvenih načinov poro-
čanja?
Larpurlartizem ni bil mogoč, to je bilo jasno, vse je moralo biti vpeto v
osvobodilni boj, ker je šlo za življenje in smrt. Šlo je za obstoj jezika in celo-
tne kulture, tu se ni bilo mogoče izživljati v kakšnih čisto abstraktnih for-
mah, vse je moralo biti povezano z bojem, a ne v kakšni grobi obliki. Deni-
mo, če berete Borove ali kakšne druge partizanske pesmi, so te lepe, a obe-
nem poziv na rjovenje. Če govorimo o teh stvareh, med vojno jih ni mogo-
če razumeti brez povezave s samim osvobodilnim bojem. Če pogledate se-
stavo izvršnega odbora, smo imeli srečo, saj so bili to ljudje, ki so bili res vi-
soko kulturni in ki so imeli odnos do jezika, posebej Kocbek in Kidrič. Če
primerjam to, kar danes govorijo v državnem zboru, in Vidmarjev jezik na
kočevskem zboru, je to kot noč in dan, saj je imel Vidmar zares lepo sloven-
sko izražanje, vsako stvar je zelo lepo povedal.
P. K.: Ali so bile v partizanskem tisku zastopane tudi različne politične in
ideološke orientacije?
Da, tudi med partizani so obstajali ideološko zelo različni pogledi. Na
tem področju je bil prisoten zelo močan pluralizem. Ko smo imeli v No-
vem mestu zborovanje 10. ali 11. septembra po kapitulaciji Italije, so tam
skih aktivistov na Jelovici. Tam smo bili dva dni, od 13. do 15. maja 1944.
Na koncu je nekdo rekel, da so zaželjene recitacije in naj kdo, ki zna na pa-
met kakšno pesem ali če jo ima napisano, recitira. Tam je bil cel kup ljudi,
ki so se javili in recitirali, in nekateri so nosili s seboj Prešernove pesmi. To
je bilo neverjetno, kako je pesem »Zdravljica« živela v vojni, saj je bila naj-
prej vesela pesem. Na Gorenjskem smo vsak sestanek začeli z njo.
Leta 1942 smo imeli sestanek s člani izvršnega odbora, s Kidričem, Ru-
som in Kocbekom. Z njimi je bil tudi Bor, ki je, medtem ko smo se mi po-
govarjali o politiki in akcijah, nekaj pisal in, ko smo se nehali pogovarjati,
rekel, da je on tudi sodeloval, a na drug način, da je napisal pesem o požigal-
cih vasi in nam je tudi takoj zrecitiral pesem »Požigalčeva suknja«. Zbor
odposlancev slovenskega naroda v Kočevju v začetku oktobra 1943 je bil
zaradi nevarnosti bombardiranja ponoči, a na koncu vsake seje, zgodaj zju-
traj oziroma še ponoči, okrog dveh ali treh, je bila vedno ena točka, deni-
mo gledališka predstava (enkrat so igrali Kocbeka), bile so tudi pevske toč-
ke, vedno je bila na koncu vsaj ena kulturna točka. To je bila tista čustvena
nota, ki je sklepom in vsebini tistega sestanka dodala še posebno globino.
P. K. Če povzamemo, so bili v partizanskem tisku kulturni in politični te-
ksti v ospredju, manj pa je bilo »objektivnih«, dejstvenih načinov poro-
čanja?
Larpurlartizem ni bil mogoč, to je bilo jasno, vse je moralo biti vpeto v
osvobodilni boj, ker je šlo za življenje in smrt. Šlo je za obstoj jezika in celo-
tne kulture, tu se ni bilo mogoče izživljati v kakšnih čisto abstraktnih for-
mah, vse je moralo biti povezano z bojem, a ne v kakšni grobi obliki. Deni-
mo, če berete Borove ali kakšne druge partizanske pesmi, so te lepe, a obe-
nem poziv na rjovenje. Če govorimo o teh stvareh, med vojno jih ni mogo-
če razumeti brez povezave s samim osvobodilnim bojem. Če pogledate se-
stavo izvršnega odbora, smo imeli srečo, saj so bili to ljudje, ki so bili res vi-
soko kulturni in ki so imeli odnos do jezika, posebej Kocbek in Kidrič. Če
primerjam to, kar danes govorijo v državnem zboru, in Vidmarjev jezik na
kočevskem zboru, je to kot noč in dan, saj je imel Vidmar zares lepo sloven-
sko izražanje, vsako stvar je zelo lepo povedal.
P. K.: Ali so bile v partizanskem tisku zastopane tudi različne politične in
ideološke orientacije?
Da, tudi med partizani so obstajali ideološko zelo različni pogledi. Na
tem področju je bil prisoten zelo močan pluralizem. Ko smo imeli v No-
vem mestu zborovanje 10. ali 11. septembra po kapitulaciji Italije, so tam
