Page 127 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 127
V osvobodilnem boju larpurlartizem ni bil mogoč
pravzaprav to ni več ideologija, to je zloraba ideologije v politiki. Zadnjič je
nekdo v parlamentu poslancu Socialnih demokratov rekel »vi, ki ste ubi-
jali, kako lahko kaj takega govorite«, torej mu očita pripadnost stranki, ki
naj bi ubijala in na ta način celo stranko diskvalificira kot ubijalsko, poleg
tega pa ne upošteva principa, da otroci ne nosijo odgovornosti za grehe svo-
jih staršev. Že prej je nekdo v parlamentu rekel »vi tukaj, ki ste sinovi zlo-
čincev in morilcev« – to so stvari, ki jih pravna država ne bi smela dopu-
ščati pa tudi etika javne besede ne.
Vprašanje človeškega dostojanstva in zaščite osebnosti je še bolj prisotno
v svetu zabave. A na žalost je to danes povezano s senzacionalizacijo novi-
narstva in komunikacij nasploh ter prevladovanjem nasilja v medijih, zla-
sti v filmski industriji.
Veste, jaz ne bi poskušal braniti vsega, kar je bilo napisanega med vojno,
bile so tudi primitivno napisane stvari, a vse je bilo napisano v takih raz-
merah, da je bila osnovna vsebina, ki je morala biti ali mobilizacijska ali pa
vsaj namenjena ustvarjanju upanja in navdiha. V tistem brezupnem položa-
ju je bilo pomembno vse, kar je človeku vračalo neko upanje, da bomo osta-
li živi kot narod. Denimo radijska poročila so imela v tistem času strašan-
sko veliko vlogo, bila so sicer suha, a če smo recimo ponoči na radio ujeli
vest o kakšni pomembni zmagi, je bila ta vest lepša kot karkoli drugega. Te
radijske vesti so bile še posebej pomembne, zlasti za časopise čet in odredov.
To, kar se danes dogaja na televiziji, je največje pačenje resnice, da se nek
medvojni dogodek iztrga iz konteksta in predstavlja, kot da bi se zgodil da-
nes. To velja zlasti za kakšne krivice, ki so se zgodile, ali za kakšna težka de-
janja, ki jih vojna povzroča, saj vojna povzroča same hude stvari, zdaj pa po-
tegnejo ven eno samo dejanje, storjeno v nekih čisto drugih pogojih, in ga
presojajo z današnjimi standardi.
P. K.: Kakšna pa je po vašem vloga mobilizacijskega pisanja v miru, v ne-
kem prostoru, kjer ni neposrednega vojnega stanja, ali je mobilizacijsko pi-
sanje tudi tu potrebno in ali ima lahko kakšno pozitivno vlogo? Opažam
namreč, da je v zadnjem času kakršnokoli pisanje z eksplicitno politično
usmeritvijo v novinarski stroki zelo nepriljubljeno, da se mora umikati iz
časopisov ali pa vsaj biti posebej označeno.
Hm, value free journalism. Obstaja neka delitev in mi smo na žalost, kar
se tiče tega, prišli čisto pod ameriški vpliv. Ta delitev obstaja že zelo dolgo
in je prisotna tudi v komunikologiji. Gre za vprašanje, ali je svoboda pove-
zana z odgovornostjo, odgovornostjo za to, kar lahko informacija povzro-
či. Seveda odgovornosti ni mogoče pojmovati le kot dela politične profesi-
pravzaprav to ni več ideologija, to je zloraba ideologije v politiki. Zadnjič je
nekdo v parlamentu poslancu Socialnih demokratov rekel »vi, ki ste ubi-
jali, kako lahko kaj takega govorite«, torej mu očita pripadnost stranki, ki
naj bi ubijala in na ta način celo stranko diskvalificira kot ubijalsko, poleg
tega pa ne upošteva principa, da otroci ne nosijo odgovornosti za grehe svo-
jih staršev. Že prej je nekdo v parlamentu rekel »vi tukaj, ki ste sinovi zlo-
čincev in morilcev« – to so stvari, ki jih pravna država ne bi smela dopu-
ščati pa tudi etika javne besede ne.
Vprašanje človeškega dostojanstva in zaščite osebnosti je še bolj prisotno
v svetu zabave. A na žalost je to danes povezano s senzacionalizacijo novi-
narstva in komunikacij nasploh ter prevladovanjem nasilja v medijih, zla-
sti v filmski industriji.
Veste, jaz ne bi poskušal braniti vsega, kar je bilo napisanega med vojno,
bile so tudi primitivno napisane stvari, a vse je bilo napisano v takih raz-
merah, da je bila osnovna vsebina, ki je morala biti ali mobilizacijska ali pa
vsaj namenjena ustvarjanju upanja in navdiha. V tistem brezupnem položa-
ju je bilo pomembno vse, kar je človeku vračalo neko upanje, da bomo osta-
li živi kot narod. Denimo radijska poročila so imela v tistem času strašan-
sko veliko vlogo, bila so sicer suha, a če smo recimo ponoči na radio ujeli
vest o kakšni pomembni zmagi, je bila ta vest lepša kot karkoli drugega. Te
radijske vesti so bile še posebej pomembne, zlasti za časopise čet in odredov.
To, kar se danes dogaja na televiziji, je največje pačenje resnice, da se nek
medvojni dogodek iztrga iz konteksta in predstavlja, kot da bi se zgodil da-
nes. To velja zlasti za kakšne krivice, ki so se zgodile, ali za kakšna težka de-
janja, ki jih vojna povzroča, saj vojna povzroča same hude stvari, zdaj pa po-
tegnejo ven eno samo dejanje, storjeno v nekih čisto drugih pogojih, in ga
presojajo z današnjimi standardi.
P. K.: Kakšna pa je po vašem vloga mobilizacijskega pisanja v miru, v ne-
kem prostoru, kjer ni neposrednega vojnega stanja, ali je mobilizacijsko pi-
sanje tudi tu potrebno in ali ima lahko kakšno pozitivno vlogo? Opažam
namreč, da je v zadnjem času kakršnokoli pisanje z eksplicitno politično
usmeritvijo v novinarski stroki zelo nepriljubljeno, da se mora umikati iz
časopisov ali pa vsaj biti posebej označeno.
Hm, value free journalism. Obstaja neka delitev in mi smo na žalost, kar
se tiče tega, prišli čisto pod ameriški vpliv. Ta delitev obstaja že zelo dolgo
in je prisotna tudi v komunikologiji. Gre za vprašanje, ali je svoboda pove-
zana z odgovornostjo, odgovornostjo za to, kar lahko informacija povzro-
či. Seveda odgovornosti ni mogoče pojmovati le kot dela politične profesi-
