Page 119 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 119
V osvobodilnem boju larpurlartizem ni bil mogoč
od samega začetka so okupatorji sodelovanje pri odporniškem tisku stro-
go kaznovali. A preko tiska se je pridobivalo nove člane, denimo nekdo, ki
je izrazil interes in pripravljenost sodelovati v osvobodilnem boju, je lahko
prebral časopis, s čimer je prevzel precej veliko tveganje, če pa ga je dal na-
prej (saj je na časopisih pisalo »preberi in daj naprej«), pa je to pomenilo že
znak globlje povezanosti z gibanjem in sprejetja tveganja, ki je bilo s tem po-
vezano. To, da je na začetku pri časopisih sodeloval zelo ozek krog, je zelo
pomembno tudi glede vsebine – šlo je za vodilne ljudi OF in partije in oni
so pisali časopise. Kasneje pa se je krog sodelavcev zelo razširil in nastale so
lokalne izdaje in partizanske enote so začele izdajati svoje liste. Vsaka večja
enota se je trudila imeti svoj časopis in ga širiti med ljudmi.
P. K.: Ali bi lahko rekli, da je bila mobilizacijska funkcija pri partizan-
skih časopisih osnovna?
Tako je. Na Gorenjskem smo si vzeli nekaj več svobode in smo centralna
glasila prirejali pokrajinskim razmeram, na primer namesto Naše žene smo
izdajali Ženske pod Karavankami. Ker je bil to časopis za žene, nismo ob-
javljali samo političnih pozivov, temveč tudi pesmi, črtice in pisanje o lju-
bezni, a vseeno časopisi niso imeli druge funkcije kot mobilizacijsko, ker
je bila vojna in ker je bilo pomanjkanje slovenske besede. Na to je bilo po-
trebno odgovarjati tako, da je bila vsebina res precej politična in osvobodil-
na. Partija je tudi še izdajala svoj časopis, Delo, a so bile številke zelo redke,
tako da je prevladoval narodnoosvobodilni tisk. Pisci so bili predvsem ak-
tivisti, na začetku vodilni aktivisti, kasneje pa tudi drugi.
P. K.: Pisci so se torej večinoma rekrutirali na prostovoljni osnovi?
Seveda. Profesionalnih novinarjev takrat ni bilo. Ljudje, ki so se ukvarja-
li s tiskom in ki so imeli malo več smisla za to, so bili denimo slavisti, pro-
fesorji, učitelji, študenti itn., torej bolj pismeni ljudje ne glede na novinar-
ske izkušnje.
P. K.: Klasičnih poročil torej ni bilo? Zdi se mi, da je bilo poudarjeno an-
gažirano poročanje.
Obstajala so sicer poročila, a ne v klasičnem smislu. Tudi vprašanje po-
ročanja in objektivnega poročanja je treba obravnavati v luči položaja pod
okupacijo. Okupatorji so razvijali strahovito propagando – razpolagali so
tudi z vsemi sredstvi informiranja – s katero so slavili svoje zmage in uni-
čevali svoje nasprotnike s propagando proti komunizmu. To je bil izjemen
propagandni pritisk. Zatorej je že vsako poročanje – tudi če je bilo politič-
od samega začetka so okupatorji sodelovanje pri odporniškem tisku stro-
go kaznovali. A preko tiska se je pridobivalo nove člane, denimo nekdo, ki
je izrazil interes in pripravljenost sodelovati v osvobodilnem boju, je lahko
prebral časopis, s čimer je prevzel precej veliko tveganje, če pa ga je dal na-
prej (saj je na časopisih pisalo »preberi in daj naprej«), pa je to pomenilo že
znak globlje povezanosti z gibanjem in sprejetja tveganja, ki je bilo s tem po-
vezano. To, da je na začetku pri časopisih sodeloval zelo ozek krog, je zelo
pomembno tudi glede vsebine – šlo je za vodilne ljudi OF in partije in oni
so pisali časopise. Kasneje pa se je krog sodelavcev zelo razširil in nastale so
lokalne izdaje in partizanske enote so začele izdajati svoje liste. Vsaka večja
enota se je trudila imeti svoj časopis in ga širiti med ljudmi.
P. K.: Ali bi lahko rekli, da je bila mobilizacijska funkcija pri partizan-
skih časopisih osnovna?
Tako je. Na Gorenjskem smo si vzeli nekaj več svobode in smo centralna
glasila prirejali pokrajinskim razmeram, na primer namesto Naše žene smo
izdajali Ženske pod Karavankami. Ker je bil to časopis za žene, nismo ob-
javljali samo političnih pozivov, temveč tudi pesmi, črtice in pisanje o lju-
bezni, a vseeno časopisi niso imeli druge funkcije kot mobilizacijsko, ker
je bila vojna in ker je bilo pomanjkanje slovenske besede. Na to je bilo po-
trebno odgovarjati tako, da je bila vsebina res precej politična in osvobodil-
na. Partija je tudi še izdajala svoj časopis, Delo, a so bile številke zelo redke,
tako da je prevladoval narodnoosvobodilni tisk. Pisci so bili predvsem ak-
tivisti, na začetku vodilni aktivisti, kasneje pa tudi drugi.
P. K.: Pisci so se torej večinoma rekrutirali na prostovoljni osnovi?
Seveda. Profesionalnih novinarjev takrat ni bilo. Ljudje, ki so se ukvarja-
li s tiskom in ki so imeli malo več smisla za to, so bili denimo slavisti, pro-
fesorji, učitelji, študenti itn., torej bolj pismeni ljudje ne glede na novinar-
ske izkušnje.
P. K.: Klasičnih poročil torej ni bilo? Zdi se mi, da je bilo poudarjeno an-
gažirano poročanje.
Obstajala so sicer poročila, a ne v klasičnem smislu. Tudi vprašanje po-
ročanja in objektivnega poročanja je treba obravnavati v luči položaja pod
okupacijo. Okupatorji so razvijali strahovito propagando – razpolagali so
tudi z vsemi sredstvi informiranja – s katero so slavili svoje zmage in uni-
čevali svoje nasprotnike s propagando proti komunizmu. To je bil izjemen
propagandni pritisk. Zatorej je že vsako poročanje – tudi če je bilo politič-
