Page 120 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 120
Medijska politika v postsocializmu
no – služilo resnici. Pomembno je bilo zlasti poročanje o stanju na svetov-
nih bojiščih – radijska poročila in vojno-politični komentarji.
Vrhunec partizanskega novinarstva je bil začetek izdajanja Partizanskega
dnevnika. To je bil edinstveni primer v Evropi, obstoj odporniškega dnev-
nika, ki je izhajal redno in bil tiskan v pravi tiskarni. To je predpostavljalo
tudi neke vrste radijsko službo. Izvršni odbor je imel že leta 1943 dva ste-
nografa, prvi je bil profesor Krašovec, ekonomist ...
M. K.: Stane Krašovec?
Da, kasnejši akademik Stane Krašovec, drugi pa je bil Milan Megušar
– Borut, ki je prej delal na ekonomski šoli. On je stenografiral kočevski
zbor. Onadva sta poslušala radio in stenografirala. Radijske aparate so sicer
Nemci poskušali zapleniti, a je bilo za aktiviste zelo pomembno, da so, zla-
sti ponoči, poslušali kratkovalovne radijske postaje, kot sta bili Radio Mo-
skva in Svobodna Jugoslavija, pa tudi BBC, ki je oddajal na srednjih valovih
in ki je bil precej objektiven, sploh glede na to, da je bil to čas vojne.
V teh razmerah se je pokazalo, kako hudo je, če ni možnosti informira-
nja. Jaz sem to doživel tako, da smo imeli težke boje in strašno italijansko
ofenzivo in nismo vedeli, ali svet sploh ve, kaj se dogaja. Po naključju smo
v neki hiši prišli do radijskega aparata in dejansko je neke noči Radio Lon-
don objavil kratko vest, da so rodoljubi v Sloveniji imeli spopad z Italija-
ni in da so povzročili sovražniku precejšnje izgube. To je bila zelo krat-
ka vest in tudi niso povedali, kdo so bili ti rodoljubi. Nato smo pričakova-
li, da bodo kaj več povedali na Radiu Moskva, ki takrat še ni prenašal pro-
grama Svobodne Jugoslavije, le vesti moskovskega radia v različnih jezikih,
tudi v slovenščini.
M. K.: Tam je začel Gustinčič?
Da. No, tam je bilo nekaj vesti o sovjetski rdeči armadi, kar je bilo seve-
da pomembno, ker je bil to ravno čas bitke pri Stalingradu, drugi del od-
daje pa je govoril o uspehih socializma, o neki kolhoznici, ki je imela kra-
vo, ki je dajala sedem litrov mleka na dan in podobne stvari, in takrat sem
si rekel, no, mi bomo pa tukaj popadali v teh naših bojih in nihče še vedel
ne bo, kdo smo bili in zakaj smo padli. Ne obstajaš, ker nisi v medijih – in
to v tisti najstrašnejši obliki. Potrebno je bilo kar nekaj časa, preden je Ra-
dio London začel poročati o bojih partizanov. V Ljubljani je bilo zelo po-
membno to, da smo imeli Radio Kričač, ki je obveščal slovensko javnost.
no – služilo resnici. Pomembno je bilo zlasti poročanje o stanju na svetov-
nih bojiščih – radijska poročila in vojno-politični komentarji.
Vrhunec partizanskega novinarstva je bil začetek izdajanja Partizanskega
dnevnika. To je bil edinstveni primer v Evropi, obstoj odporniškega dnev-
nika, ki je izhajal redno in bil tiskan v pravi tiskarni. To je predpostavljalo
tudi neke vrste radijsko službo. Izvršni odbor je imel že leta 1943 dva ste-
nografa, prvi je bil profesor Krašovec, ekonomist ...
M. K.: Stane Krašovec?
Da, kasnejši akademik Stane Krašovec, drugi pa je bil Milan Megušar
– Borut, ki je prej delal na ekonomski šoli. On je stenografiral kočevski
zbor. Onadva sta poslušala radio in stenografirala. Radijske aparate so sicer
Nemci poskušali zapleniti, a je bilo za aktiviste zelo pomembno, da so, zla-
sti ponoči, poslušali kratkovalovne radijske postaje, kot sta bili Radio Mo-
skva in Svobodna Jugoslavija, pa tudi BBC, ki je oddajal na srednjih valovih
in ki je bil precej objektiven, sploh glede na to, da je bil to čas vojne.
V teh razmerah se je pokazalo, kako hudo je, če ni možnosti informira-
nja. Jaz sem to doživel tako, da smo imeli težke boje in strašno italijansko
ofenzivo in nismo vedeli, ali svet sploh ve, kaj se dogaja. Po naključju smo
v neki hiši prišli do radijskega aparata in dejansko je neke noči Radio Lon-
don objavil kratko vest, da so rodoljubi v Sloveniji imeli spopad z Italija-
ni in da so povzročili sovražniku precejšnje izgube. To je bila zelo krat-
ka vest in tudi niso povedali, kdo so bili ti rodoljubi. Nato smo pričakova-
li, da bodo kaj več povedali na Radiu Moskva, ki takrat še ni prenašal pro-
grama Svobodne Jugoslavije, le vesti moskovskega radia v različnih jezikih,
tudi v slovenščini.
M. K.: Tam je začel Gustinčič?
Da. No, tam je bilo nekaj vesti o sovjetski rdeči armadi, kar je bilo seve-
da pomembno, ker je bil to ravno čas bitke pri Stalingradu, drugi del od-
daje pa je govoril o uspehih socializma, o neki kolhoznici, ki je imela kra-
vo, ki je dajala sedem litrov mleka na dan in podobne stvari, in takrat sem
si rekel, no, mi bomo pa tukaj popadali v teh naših bojih in nihče še vedel
ne bo, kdo smo bili in zakaj smo padli. Ne obstajaš, ker nisi v medijih – in
to v tisti najstrašnejši obliki. Potrebno je bilo kar nekaj časa, preden je Ra-
dio London začel poročati o bojih partizanov. V Ljubljani je bilo zelo po-
membno to, da smo imeli Radio Kričač, ki je obveščal slovensko javnost.
