Page 121 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 121
V osvobodilnem boju larpurlartizem ni bil mogoč
P. K.: Zanima me tudi, ali je imel tisk kakšno vlogo v koordinaciji slo-
venskega partizanskega gibanja z drugimi jugoslovanskimi narodi ali je
ta komunikacija potekala le po običajnih vojaških kanalih. Ali so sloven-
ski partizanski časopisi poročali tudi o tem, kaj se dogaja v Bosni, Srbiji in
na Hrvaškem?
Takšnih vesti je prihajalo zelo malo. Imeli smo poročilo s kongresa jugo-
slovanskih žena, ki je bil v Bosni maja 1943. Iz ostalih republik smo sicer
dobivali časopise, a v zelo skromnih količinah. V Užicah so takrat že iz-
dajali Borbo in ta Borba je prihajala tudi k nam. Med nami in ostalo Jugo-
slavijo je bila ustaška Hrvaška, tako da so bile komunikacije težke in mo-
žne samo kot ilegalne. Redna komunikacija je bila vzpostavljena šele, ko
so osvobodili svobodno ozemlje v Bosni in na Hrvaškem, kar je omogoči-
lo tudi fizične stike.
P. K.: Kakšen je bil način delovanja uredništev pri partizanskih časopisih?
V posameznih partizanskih brigadah so že obstajali kulturni oddelki, ki
so že imeli po več ljudi – eden izmed njih je bil Marjan Kozina, ki je bil
glasbenik, a je sodeloval v vsem kulturnem življenju, organiziral sestanke,
pisal skeče itd. Piscev je bilo zelo malo, o časopisih pa so se dogovarjali
predvsem v političnih vodstvih. Čeprav smo imeli tiskarne, so bile vse ka-
pacitete tako dragocene in redke, papir in drug material pa je bilo težko do-
biti, zato je bila selekcija piscev strašno težka, ozka in, seveda, politična. Po-
sebej v po Nemcih in Italijanih zasedenem območju, kjer ni bilo slovenskih
knjig in slovenskih šol, je bila naša politika, da je vsaka natisnjena sloven-
ska beseda že del boja. Natisnili smo Gregorčičeve pesmi, ki so bile takrat
zelo znane in priljubljene, in takrat je šla naokrog tudi pesmarica; tiskanje
teh pesmi je pomenilo kulturo in mobilizacijo hkrati. Poleg tega smo nati-
snili tudi slovnico, abecednik, slovarček tujk, Prešernove pesmi itn. Vse je
potrebno gledati z očmi takratnih možnosti in takratnega stanja. Možno-
sti so bile zelo zelo omejene in takšno delovanje je bilo povezano z velikim
osebnim tveganjem. Raznašati ali celo že imeti pri sebi ilegalni tisk je bilo
tvegano dejanje.
P. K.: Kulturna vsebina je torej imela tudi politično vlogo?
Da. Kidrič je imel za te stvari zelo veliko posluha in je ves čas ponavljal, da
je naš boj tudi kulturni boj, ampak ne kulturni boj med klerikalci in libe-
ralci, temveč boj za ohranitev slovenske kulture, za ohranitev slovenske be-
sede. Skoraj na vsakem političnem sestanku je prišlo do tega, da je bila tudi
kakšna recitacija. Recimo jaz sem leta 1944 organiziral konferenco gorenj-
P. K.: Zanima me tudi, ali je imel tisk kakšno vlogo v koordinaciji slo-
venskega partizanskega gibanja z drugimi jugoslovanskimi narodi ali je
ta komunikacija potekala le po običajnih vojaških kanalih. Ali so sloven-
ski partizanski časopisi poročali tudi o tem, kaj se dogaja v Bosni, Srbiji in
na Hrvaškem?
Takšnih vesti je prihajalo zelo malo. Imeli smo poročilo s kongresa jugo-
slovanskih žena, ki je bil v Bosni maja 1943. Iz ostalih republik smo sicer
dobivali časopise, a v zelo skromnih količinah. V Užicah so takrat že iz-
dajali Borbo in ta Borba je prihajala tudi k nam. Med nami in ostalo Jugo-
slavijo je bila ustaška Hrvaška, tako da so bile komunikacije težke in mo-
žne samo kot ilegalne. Redna komunikacija je bila vzpostavljena šele, ko
so osvobodili svobodno ozemlje v Bosni in na Hrvaškem, kar je omogoči-
lo tudi fizične stike.
P. K.: Kakšen je bil način delovanja uredništev pri partizanskih časopisih?
V posameznih partizanskih brigadah so že obstajali kulturni oddelki, ki
so že imeli po več ljudi – eden izmed njih je bil Marjan Kozina, ki je bil
glasbenik, a je sodeloval v vsem kulturnem življenju, organiziral sestanke,
pisal skeče itd. Piscev je bilo zelo malo, o časopisih pa so se dogovarjali
predvsem v političnih vodstvih. Čeprav smo imeli tiskarne, so bile vse ka-
pacitete tako dragocene in redke, papir in drug material pa je bilo težko do-
biti, zato je bila selekcija piscev strašno težka, ozka in, seveda, politična. Po-
sebej v po Nemcih in Italijanih zasedenem območju, kjer ni bilo slovenskih
knjig in slovenskih šol, je bila naša politika, da je vsaka natisnjena sloven-
ska beseda že del boja. Natisnili smo Gregorčičeve pesmi, ki so bile takrat
zelo znane in priljubljene, in takrat je šla naokrog tudi pesmarica; tiskanje
teh pesmi je pomenilo kulturo in mobilizacijo hkrati. Poleg tega smo nati-
snili tudi slovnico, abecednik, slovarček tujk, Prešernove pesmi itn. Vse je
potrebno gledati z očmi takratnih možnosti in takratnega stanja. Možno-
sti so bile zelo zelo omejene in takšno delovanje je bilo povezano z velikim
osebnim tveganjem. Raznašati ali celo že imeti pri sebi ilegalni tisk je bilo
tvegano dejanje.
P. K.: Kulturna vsebina je torej imela tudi politično vlogo?
Da. Kidrič je imel za te stvari zelo veliko posluha in je ves čas ponavljal, da
je naš boj tudi kulturni boj, ampak ne kulturni boj med klerikalci in libe-
ralci, temveč boj za ohranitev slovenske kulture, za ohranitev slovenske be-
sede. Skoraj na vsakem političnem sestanku je prišlo do tega, da je bila tudi
kakšna recitacija. Recimo jaz sem leta 1944 organiziral konferenco gorenj-
