Page 126 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 126
Medijska politika v postsocializmu
bilo v Črnomlju. Tam smo govorili tudi o tem, kaj je nedostojno in kakšne
so mogoče zlorabe možnosti objavljanja. Zavedali smo se nevarnosti zlora-
be tiska in nismo neetično poročali niti o sovražnikih. Nismo na primer
objavljali slik trupel premaganih okupatorjev.
M. K. V sovjetskih tekstih je bilo to prisotno. V sovjetski propagandi se je
poudarjalo, da Nemec ni človek, medtem ko v partizanskem tekstu tega
ni, no, je kakšen prevod, a ni tega tipa propagande, obstajajo celo primeri
zelo spoštljive obravnave okupatorja.
Zanimiv primer je, da sem kot urednik dobil neko poročilo s terena, kjer
je nekdo uporabil oznako »belogardistični psi«. To ne gre, obstajajo sovra-
žniki, ki delajo grde stvari, a ne moreš tako pisati o ljudeh. Obstajala je ob-
čutljivost v tisku. Denimo leta 1944 je izšel Kidričev članek »Boj birokra-
tizmu, karierizmu in drugim nezdravim pojavom!«, kjer je kot bicikliste
opredelil ljudi, ki navzdol potiskajo, navzgor pa so sklonjenih glav in je s
tem opozarjal na značajsko lastnost, ki jo najdemo tudi v današnjem novi-
narstvu, ko so novinarji do šefov in oblastnikov ponižni, druge pa potiska-
jo. To je bilo objavljeno v vojnem času in neki nemški časopis se je celo ču-
dil kritičnosti tega članka.
Sicer pa je o svobodi tiska tekla beseda na dveh pomembnih zborovanjih
v letih 1944 in 1945: na Plenumu kulturnih delavcev in na prvem Kongre-
su slovenskih novinarjev (oziroma ob ustanovitvi Društva novinarjev Slo-
venije). Materiali o obeh so ohranjeni. Na plenumu kulturnih delavcev so
zavrnili totalno podrejanje umetnosti političnemu interesu – stališče o t. i.
»osvobodilni brezi«.
P. K.: Zanimiva se mi zdi razlika med današnjim stanjem medijev in te-
danjim, ko se je, kot ste omenili, pazilo na podrobnosti, dostojanstvo itn.,
se pravi, da je šlo za nek zelo visok standard, medtem ko se zdaj, vsaj tak
občutek imam, bolj pazi na to, da se nek medij pravno zavaruje, se pravi
objavi vse, razen tistih vsebin, s katerimi bi lahko tvegal tožbo. Bolj se pazi
na dejstveno točnost, da ne bi prišlo do neposredne laži, obenem pa je de-
nimo ogromno rasizma in sovraštva do tujcev, vsaj v nekaterih časopisih ...
Veste, to je zmeraj obstajalo. Časopis je vedno v nevarnosti, da zagreši ka-
kšno napako: ali če objavi nepreverjeno vest ali pa ne dovolj preverjeno vest
oziroma celo laž. Tu potem nastane problem vira, ali je novinar dolžan od-
kriti vir ali ne itn. O tem vprašanju je dosti literature v komunikologiji. Pri
nas ni toliko problem, da bi prihajalo do tega neposrednega potvarjanja,
navajanja lažnih podatkov itn., bolj je nevarno to ideološko potvarjanje –
bilo v Črnomlju. Tam smo govorili tudi o tem, kaj je nedostojno in kakšne
so mogoče zlorabe možnosti objavljanja. Zavedali smo se nevarnosti zlora-
be tiska in nismo neetično poročali niti o sovražnikih. Nismo na primer
objavljali slik trupel premaganih okupatorjev.
M. K. V sovjetskih tekstih je bilo to prisotno. V sovjetski propagandi se je
poudarjalo, da Nemec ni človek, medtem ko v partizanskem tekstu tega
ni, no, je kakšen prevod, a ni tega tipa propagande, obstajajo celo primeri
zelo spoštljive obravnave okupatorja.
Zanimiv primer je, da sem kot urednik dobil neko poročilo s terena, kjer
je nekdo uporabil oznako »belogardistični psi«. To ne gre, obstajajo sovra-
žniki, ki delajo grde stvari, a ne moreš tako pisati o ljudeh. Obstajala je ob-
čutljivost v tisku. Denimo leta 1944 je izšel Kidričev članek »Boj birokra-
tizmu, karierizmu in drugim nezdravim pojavom!«, kjer je kot bicikliste
opredelil ljudi, ki navzdol potiskajo, navzgor pa so sklonjenih glav in je s
tem opozarjal na značajsko lastnost, ki jo najdemo tudi v današnjem novi-
narstvu, ko so novinarji do šefov in oblastnikov ponižni, druge pa potiska-
jo. To je bilo objavljeno v vojnem času in neki nemški časopis se je celo ču-
dil kritičnosti tega članka.
Sicer pa je o svobodi tiska tekla beseda na dveh pomembnih zborovanjih
v letih 1944 in 1945: na Plenumu kulturnih delavcev in na prvem Kongre-
su slovenskih novinarjev (oziroma ob ustanovitvi Društva novinarjev Slo-
venije). Materiali o obeh so ohranjeni. Na plenumu kulturnih delavcev so
zavrnili totalno podrejanje umetnosti političnemu interesu – stališče o t. i.
»osvobodilni brezi«.
P. K.: Zanimiva se mi zdi razlika med današnjim stanjem medijev in te-
danjim, ko se je, kot ste omenili, pazilo na podrobnosti, dostojanstvo itn.,
se pravi, da je šlo za nek zelo visok standard, medtem ko se zdaj, vsaj tak
občutek imam, bolj pazi na to, da se nek medij pravno zavaruje, se pravi
objavi vse, razen tistih vsebin, s katerimi bi lahko tvegal tožbo. Bolj se pazi
na dejstveno točnost, da ne bi prišlo do neposredne laži, obenem pa je de-
nimo ogromno rasizma in sovraštva do tujcev, vsaj v nekaterih časopisih ...
Veste, to je zmeraj obstajalo. Časopis je vedno v nevarnosti, da zagreši ka-
kšno napako: ali če objavi nepreverjeno vest ali pa ne dovolj preverjeno vest
oziroma celo laž. Tu potem nastane problem vira, ali je novinar dolžan od-
kriti vir ali ne itn. O tem vprašanju je dosti literature v komunikologiji. Pri
nas ni toliko problem, da bi prihajalo do tega neposrednega potvarjanja,
navajanja lažnih podatkov itn., bolj je nevarno to ideološko potvarjanje –
