Page 125 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 125
V osvobodilnem boju larpurlartizem ni bil mogoč
nimo zraven pri pisanju prvega zakona o svobodi tiska v Jugoslaviji – to je
bilo leta 1960 ali 61 –, kjer je bilo vključeno tudi vprašanje odgovora, o ka-
terem se zdaj toliko govori. Zdaj je to vprašanje čisto skrotovičeno in pra-
vico do odgovora naj bi imel tisti, ki misli, da nekaj ni dovolj celovito ob-
delano. To je popolnoma nejasno. Takrat smo to pravico formulirali tako,
da ima pravico do odgovora tisti, ki meni, da je bila prizadeta njegova pra-
vica ali njegova čast – denimo če bi imel nekdo prometno nesrečo in bi
nekdo nepošteno poročal, da je bil pijan, a ni bil, bi imel pravico do odgo-
vora na istem mestu. Če časopis tega odgovora ne bi objavil v določenem
roku, bi imel prizadeti pravico zahtevati zadoščenje na sodišču – ne na ka-
kšnih drugih, čisto političnih instancah. Sodišče bi ugotavljalo samo to, ali
je nekaj res ali ne, brez ideološke prtljage, in bi lahko obvezalo časopis, da
mora objaviti odgovor. Takšna formulacija je nastala po zelo dolgih disku-
sijah, saj so novinarji zahtevali, da je potrebno zavarovati tudi časopis, da
ne bodo odgovori zahtevani za vsako neprijetno novico. Seveda je treba za-
varovati tudi časopis, a na prvem mestu sta človekovo dostojanstvo in člo-
vekova pravica.
Kar se tiče novinarske etike – ravno o tem smo imeli v McBridovi komi-
siji veliko razprav in ugotovili, da tam, kjer se nehajo možnosti prava, osta-
nejo problemi, ki jih lahko rešuje samo etika. Če se vrnemo k prejšnjemu
primeru prometne nesreče – zgodi se prometna nesreča in pride novinar s
kamero. Ni vseeno, kako bo kazal ponesrečene ljudi in kam bo obrnil ka-
mero. Ni vseeno zaradi njihovih sorodnikov in tudi zaradi splošnega etič-
nega odnosa, in to je situacija, ki jo lahko regulira samo profesionalna no-
vinarska etika, saj gre za področje izven prava in drugih odnosov. Točno se
ve, kdaj nastopa takšna situacija in kaj je profesionalna novinarska etika. O
tem obstaja tudi ogromno knjig iz tujine na ljubljanski Fakulteti za druž-
bene vede. Toda to, kar se danes dogaja na televiziji, nima nobene zveze z
novinarsko etiko. Že sam izbor tematike, ki pride na televizijo, je enostran-
ski in podrejen trenutnim nosilcem oblasti, še zlasti pa je ideološko obre-
menjena obravnava novejše zgodovine z izrazito protikomunistično orien-
tacijo. Tu ne gre le za novinarsko etiko, gre tudi za splošno človeško etiko
in za etiko javne besede
P. K.: Ali je med vojno obstajala razprava o svobodi tiska? Glavna instan-
ca cenzure je bil seveda okupator – toda ali je obstajala tudi razprava o svo-
bodi znotraj partizanskega tiska? Ali ste se pogovarjali o tem?
Veste, težko bi rekel, da je potekala razprava neposredno na to temo. Za-
dnje leto sem bil urednik partijskega glasila Ljudska pravica. Uredništvo je
nimo zraven pri pisanju prvega zakona o svobodi tiska v Jugoslaviji – to je
bilo leta 1960 ali 61 –, kjer je bilo vključeno tudi vprašanje odgovora, o ka-
terem se zdaj toliko govori. Zdaj je to vprašanje čisto skrotovičeno in pra-
vico do odgovora naj bi imel tisti, ki misli, da nekaj ni dovolj celovito ob-
delano. To je popolnoma nejasno. Takrat smo to pravico formulirali tako,
da ima pravico do odgovora tisti, ki meni, da je bila prizadeta njegova pra-
vica ali njegova čast – denimo če bi imel nekdo prometno nesrečo in bi
nekdo nepošteno poročal, da je bil pijan, a ni bil, bi imel pravico do odgo-
vora na istem mestu. Če časopis tega odgovora ne bi objavil v določenem
roku, bi imel prizadeti pravico zahtevati zadoščenje na sodišču – ne na ka-
kšnih drugih, čisto političnih instancah. Sodišče bi ugotavljalo samo to, ali
je nekaj res ali ne, brez ideološke prtljage, in bi lahko obvezalo časopis, da
mora objaviti odgovor. Takšna formulacija je nastala po zelo dolgih disku-
sijah, saj so novinarji zahtevali, da je potrebno zavarovati tudi časopis, da
ne bodo odgovori zahtevani za vsako neprijetno novico. Seveda je treba za-
varovati tudi časopis, a na prvem mestu sta človekovo dostojanstvo in člo-
vekova pravica.
Kar se tiče novinarske etike – ravno o tem smo imeli v McBridovi komi-
siji veliko razprav in ugotovili, da tam, kjer se nehajo možnosti prava, osta-
nejo problemi, ki jih lahko rešuje samo etika. Če se vrnemo k prejšnjemu
primeru prometne nesreče – zgodi se prometna nesreča in pride novinar s
kamero. Ni vseeno, kako bo kazal ponesrečene ljudi in kam bo obrnil ka-
mero. Ni vseeno zaradi njihovih sorodnikov in tudi zaradi splošnega etič-
nega odnosa, in to je situacija, ki jo lahko regulira samo profesionalna no-
vinarska etika, saj gre za področje izven prava in drugih odnosov. Točno se
ve, kdaj nastopa takšna situacija in kaj je profesionalna novinarska etika. O
tem obstaja tudi ogromno knjig iz tujine na ljubljanski Fakulteti za druž-
bene vede. Toda to, kar se danes dogaja na televiziji, nima nobene zveze z
novinarsko etiko. Že sam izbor tematike, ki pride na televizijo, je enostran-
ski in podrejen trenutnim nosilcem oblasti, še zlasti pa je ideološko obre-
menjena obravnava novejše zgodovine z izrazito protikomunistično orien-
tacijo. Tu ne gre le za novinarsko etiko, gre tudi za splošno človeško etiko
in za etiko javne besede
P. K.: Ali je med vojno obstajala razprava o svobodi tiska? Glavna instan-
ca cenzure je bil seveda okupator – toda ali je obstajala tudi razprava o svo-
bodi znotraj partizanskega tiska? Ali ste se pogovarjali o tem?
Veste, težko bi rekel, da je potekala razprava neposredno na to temo. Za-
dnje leto sem bil urednik partijskega glasila Ljudska pravica. Uredništvo je
