Page 128 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 128
Medijska politika v postsocializmu
je, ko je nek politik odgovoren za nekaj, kar javno izgovori, odgovornost je
treba pojmovati v najširšem smislu. ZN so se denimo od vsega začetka za-
vzemali proti oživljanju hujskanja k vojni. Sprejeta je bila posebna konven-
cija proti vojnemu hujskanju. Ena izmed deklaracij ZN je namenjena vlogi
medijev v boju proti rasizmu in apartheidu. Zahod je bil proti tej deklaraci-
ji in zaradi sprejema te deklaracije so Američani skoraj izstopili iz Unesca.
Skoraj vsa novinarska društva imajo nacionalne kodekse, toda Američani
niso priznali kodeksa etike. Rekli so, da vsak kodeks etike, takoj ko govori
o odgovornosti, krni svobodo. Jaz sem imel hude diskusije o tem ravno, ko
sem branil stališče, ki sem ga zastopal v Unescu, da ne more biti svobode
brez odgovornosti, kakor tudi odgovornosti ni brez svobode – saj nihče ne
more biti odgovoren za pisanje, če nečesa ne more objaviti.
Obstajala je tudi ideja o ustanovitvi univerzalnega kodeksa profesionalne
novinarske etike. Vzhodni novinarji so imeli svojo blokovsko organizaci-
jo in tudi svoj kodeks, ki je bil precej enostranski in je bolj insistiral na od-
govornosti, a so se bili pripravljeni pogovarjati tudi z Američani in drugi-
mi za sprejem nekega univerzalnega kodeksa, a Američani tega niso hoteli.
Sicer pa pakt o človekovih pravicah sam govori o omejitvah svobode v pri-
merih, kjer bi lahko svoboda pripeljala do negativnih posledic. Navajam po
spominu – šlo je za primere varnosti, hujskanja oziroma nevarnosti za mir,
omejene morajo biti tudi vsebine, nevarne za mladino (tu se misli predvsem
na pornografijo – nekateri to formulirajo kot varovanje zdravja in mlado-
sti) in za primere kršenja pravic osebnosti.
Pri tem, kaj je dovoljeno in kaj ne, gre za večni boj med svobodo in odgo-
vornostjo in tu je težko postaviti natančne meje. Še pred osamosvojitvijo
sem objavil obširen članek »Omejitve javne besede v mednarodnih doku-
mentih« in v zadnjih letih pogosto slišimo, da je totalna svoboda neodgo-
vorna in da je potrebno imeti v določenih situacijah neke vrste disciplino.
Nekateri se strašno bojijo tako imenovane samocenzure, a vsak odgovoren
novinar ima neko samocenzuro na nekem nivoju, ki ni nujno ideološko-
politično omejen. To je bolj povezano z neko zelo splošno etiko in kulturo.
Še en primer s področja etike – jaz sem bil v času najbolj zaostrenih kon-
fliktov, najbolj zaostrenega Kominformskega stanja, direktor Radia Jugo-
slavija, kjer smo poskušali kontrirati ruskim medijem, ne samo na doma-
čem področju, temveč tudi na mednarodnem, saj so širili in govorili vse
mogoče o Jugoslaviji, tako da smo poskušali širiti tudi naš pogled. Takrat
sem imel v lastni redakciji problem, ko so nekateri začeli pisati razne poni-
ževalne stvari na račun ruskega človeka in se norčevati iz ruskega komu-
nizma. Bil sem proti temu in se zavzemal za resno in zelo kritično politič-
je, ko je nek politik odgovoren za nekaj, kar javno izgovori, odgovornost je
treba pojmovati v najširšem smislu. ZN so se denimo od vsega začetka za-
vzemali proti oživljanju hujskanja k vojni. Sprejeta je bila posebna konven-
cija proti vojnemu hujskanju. Ena izmed deklaracij ZN je namenjena vlogi
medijev v boju proti rasizmu in apartheidu. Zahod je bil proti tej deklaraci-
ji in zaradi sprejema te deklaracije so Američani skoraj izstopili iz Unesca.
Skoraj vsa novinarska društva imajo nacionalne kodekse, toda Američani
niso priznali kodeksa etike. Rekli so, da vsak kodeks etike, takoj ko govori
o odgovornosti, krni svobodo. Jaz sem imel hude diskusije o tem ravno, ko
sem branil stališče, ki sem ga zastopal v Unescu, da ne more biti svobode
brez odgovornosti, kakor tudi odgovornosti ni brez svobode – saj nihče ne
more biti odgovoren za pisanje, če nečesa ne more objaviti.
Obstajala je tudi ideja o ustanovitvi univerzalnega kodeksa profesionalne
novinarske etike. Vzhodni novinarji so imeli svojo blokovsko organizaci-
jo in tudi svoj kodeks, ki je bil precej enostranski in je bolj insistiral na od-
govornosti, a so se bili pripravljeni pogovarjati tudi z Američani in drugi-
mi za sprejem nekega univerzalnega kodeksa, a Američani tega niso hoteli.
Sicer pa pakt o človekovih pravicah sam govori o omejitvah svobode v pri-
merih, kjer bi lahko svoboda pripeljala do negativnih posledic. Navajam po
spominu – šlo je za primere varnosti, hujskanja oziroma nevarnosti za mir,
omejene morajo biti tudi vsebine, nevarne za mladino (tu se misli predvsem
na pornografijo – nekateri to formulirajo kot varovanje zdravja in mlado-
sti) in za primere kršenja pravic osebnosti.
Pri tem, kaj je dovoljeno in kaj ne, gre za večni boj med svobodo in odgo-
vornostjo in tu je težko postaviti natančne meje. Še pred osamosvojitvijo
sem objavil obširen članek »Omejitve javne besede v mednarodnih doku-
mentih« in v zadnjih letih pogosto slišimo, da je totalna svoboda neodgo-
vorna in da je potrebno imeti v določenih situacijah neke vrste disciplino.
Nekateri se strašno bojijo tako imenovane samocenzure, a vsak odgovoren
novinar ima neko samocenzuro na nekem nivoju, ki ni nujno ideološko-
politično omejen. To je bolj povezano z neko zelo splošno etiko in kulturo.
Še en primer s področja etike – jaz sem bil v času najbolj zaostrenih kon-
fliktov, najbolj zaostrenega Kominformskega stanja, direktor Radia Jugo-
slavija, kjer smo poskušali kontrirati ruskim medijem, ne samo na doma-
čem področju, temveč tudi na mednarodnem, saj so širili in govorili vse
mogoče o Jugoslaviji, tako da smo poskušali širiti tudi naš pogled. Takrat
sem imel v lastni redakciji problem, ko so nekateri začeli pisati razne poni-
ževalne stvari na račun ruskega človeka in se norčevati iz ruskega komu-
nizma. Bil sem proti temu in se zavzemal za resno in zelo kritično politič-
