Page 123 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 123
V osvobodilnem boju larpurlartizem ni bil mogoč
nastopili Kidrič kot komunist, Kocbek kot krščanski socialist in Jože Rus
kot liberalec ter potem major Jones, vodja britanske vojaške misije pri gene-
ralštabu slovenske vojske, kot predstavnik mednarodnega zavezništva. Pri
tem pluralizmu je šlo predvsem za različnost notranjih, filozofskih drž. V
konkretnem delovanju, v operativi smo bili vsi enotni – za OF. Zastopa-
li smo nazorski pluralizem in enotnost v vprašanjih osvobodilnega boja.
Tudi na terenu smo delovali tako, na politično delo na terenu smo hodi-
li trije skupaj, predstavnik komunistov, krščanskih socialistov in liberal-
cev. Preden smo prišli v neko vas, smo se dogovorili, kdo bo imel prvi bese-
do, potem smo se sicer vsi vključevali, a prej smo se dogovorili, kdo bo imel
prvo besedo in kdo bo govoril v imenu cele skupine.
Zdaj se veliko govori o tem, kako je Dolomitska izjava presekala ta plura-
lizem v OF. Presekala ga je formalno, predvsem zato, da pomiri beograjsko
vodstvo, ki je bilo partijsko, saj tam ni bilo osvobodilne fronte in je central-
ni komite Jugoslavije obenem vodil odpor. V Moskvi je takrat obstajal od-
delek za evropske države, ki ga je vodil Dimitrov, in tam so vsak dan pre-
jemali poročila od ilegalnih radijskih postaj. V teh razmerah je ta spora-
zum oziroma koalicija med različnimi strankami za partijsko vodstvo za-
čela predstavljati nekakšno nevarnost, predvsem, da bi morali zmago deliti
še z drugimi strankami in ideološkimi orientacijami. Do Dolomitske izja-
ve je torej prišlo pod pritiskom. A ko so ljudje prišli v partizane, niso prišli
po političnih linijah, prišli so kot patrioti, kot ljudje, ki se niso strogo raz-
likovali po političnih orientacijah ...
M. K.: Sploh leta 1943, kajne? Takrat so ljudje množično odhajali v par-
tizane?
Da, to je bilo množično, pridružili so se nam tudi nekdanji politiki, soci-
alni demokrati, veterani iz balkanskih vojn, ves čas je v partizanskem boju
obstajal določen pluralizem, a na žalost so ga po vojni uničili, zlasti s tem
sporom s Kocbekom in to je bila strašanska škoda.
Z današnjimi očmi, v današnjih razmerah ni mogoče razumeti tedanje si-
tuacije. Ne gre le za šestdesetletno distanco, gre tudi za to, da je stanje miru,
stanje svobode, se pravi stanje dopolnjene svobode popolnoma drugačno,
različne so razmere in možnosti in posledično seveda tudi način delovanja.
P. K.: Partizanski časopisi in mediji me zanimajo ravno zaradi tega, ker
predstavljajo določeno alternativo vsiljeni izbiri, ki se danes postavlja –
sploh v luči nedavnih dogodkov – ko imamo liberalni model medijev, se
pravi »evropski«, »objektivni«, na eni strani, na drugi strani pa ima-
nastopili Kidrič kot komunist, Kocbek kot krščanski socialist in Jože Rus
kot liberalec ter potem major Jones, vodja britanske vojaške misije pri gene-
ralštabu slovenske vojske, kot predstavnik mednarodnega zavezništva. Pri
tem pluralizmu je šlo predvsem za različnost notranjih, filozofskih drž. V
konkretnem delovanju, v operativi smo bili vsi enotni – za OF. Zastopa-
li smo nazorski pluralizem in enotnost v vprašanjih osvobodilnega boja.
Tudi na terenu smo delovali tako, na politično delo na terenu smo hodi-
li trije skupaj, predstavnik komunistov, krščanskih socialistov in liberal-
cev. Preden smo prišli v neko vas, smo se dogovorili, kdo bo imel prvi bese-
do, potem smo se sicer vsi vključevali, a prej smo se dogovorili, kdo bo imel
prvo besedo in kdo bo govoril v imenu cele skupine.
Zdaj se veliko govori o tem, kako je Dolomitska izjava presekala ta plura-
lizem v OF. Presekala ga je formalno, predvsem zato, da pomiri beograjsko
vodstvo, ki je bilo partijsko, saj tam ni bilo osvobodilne fronte in je central-
ni komite Jugoslavije obenem vodil odpor. V Moskvi je takrat obstajal od-
delek za evropske države, ki ga je vodil Dimitrov, in tam so vsak dan pre-
jemali poročila od ilegalnih radijskih postaj. V teh razmerah je ta spora-
zum oziroma koalicija med različnimi strankami za partijsko vodstvo za-
čela predstavljati nekakšno nevarnost, predvsem, da bi morali zmago deliti
še z drugimi strankami in ideološkimi orientacijami. Do Dolomitske izja-
ve je torej prišlo pod pritiskom. A ko so ljudje prišli v partizane, niso prišli
po političnih linijah, prišli so kot patrioti, kot ljudje, ki se niso strogo raz-
likovali po političnih orientacijah ...
M. K.: Sploh leta 1943, kajne? Takrat so ljudje množično odhajali v par-
tizane?
Da, to je bilo množično, pridružili so se nam tudi nekdanji politiki, soci-
alni demokrati, veterani iz balkanskih vojn, ves čas je v partizanskem boju
obstajal določen pluralizem, a na žalost so ga po vojni uničili, zlasti s tem
sporom s Kocbekom in to je bila strašanska škoda.
Z današnjimi očmi, v današnjih razmerah ni mogoče razumeti tedanje si-
tuacije. Ne gre le za šestdesetletno distanco, gre tudi za to, da je stanje miru,
stanje svobode, se pravi stanje dopolnjene svobode popolnoma drugačno,
različne so razmere in možnosti in posledično seveda tudi način delovanja.
P. K.: Partizanski časopisi in mediji me zanimajo ravno zaradi tega, ker
predstavljajo določeno alternativo vsiljeni izbiri, ki se danes postavlja –
sploh v luči nedavnih dogodkov – ko imamo liberalni model medijev, se
pravi »evropski«, »objektivni«, na eni strani, na drugi strani pa ima-
