Page 118 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 118
Medijska politika v postsocializmu
javnem in zasebnem življenju, kar je edini tak primer med okupiranimi na-
rodi Evrope.
Pomena informacij se zavemo šele takrat, kadar ostanemo brez njih (kot
denimo v primeru stavke novinarjev).
P. K.: Ali so te tiskarne obstajale že pred vojno?
Obstajale so že pred vojno, kasneje pa so, v času boja, takoj s prvimi par-
tizanskimi četami, nastajali prvi, zelo preprosto narejeni časopisi – to je
bilo še razmnoževanje na šapirografsko kožo. Razlika je bila med Ljublja-
no, kjer so že bile te tiskarne – med drugimi tudi tista glavna, v kateri so
bile natisnjene Borove pesmi, to je bila prava tiskarna – in med tistim, kar
se je tiskalo na terenu, to je bilo seveda v bolj osnovnih oblikah, ampak va-
žno je bilo, da se je tiskalo – še toliko bolj, ker je bil takrat ves slovenski tisk
v rokah okupatorjev. Slovenec je prinašal na prvih straneh italijanske novi-
ce v italijanščini. Še težje je bilo na Gorenjskem, kjer se je slovenska beseda
sploh izgubila, saj je bila prepovedana. Zato je potrebno zgodnji partizan-
ski tisk presojati glede na vsebino, ne toliko glede na to, kakšna je bila teh-
nika. Denimo prva ženska glasila so bila narejena na pisalni stroj in šapiro-
graf. Kasneje so tudi tiskarji sami poskušali kaj narediti – eden izmed njih
je bil mladi gorenjski tehnik in slikar Ive Šubic, ki je pisani besedi že doda-
jal ilustracije. Kasneje so bili v partizanih tudi profesionalni slikarji, ki so
že opremljali časopise.
Kolikor se je dalo delati v tistih primitivnih pogojih, toliko se je tudi de-
lalo. Bistven prelom glede teh tehničnih možnosti je bil leta 1943, ko je Ita-
lija kapitulirala. Takrat so iz Novega mesta odpeljali na Rog tiskarski stroj
in takrat je tiskarstvo začelo delovati čisto profesionalno. Zelo zanimiv pri-
mer je Gorenjska, kjer je iznajdljivi tehnik Edo Bregar – Don sam skon-
struiral dva tiskarska stroja in tako smo lahko avgusta 1944 začeli izdajati
Gorenjski glas. Še bolj zanimiva pa je primorska tiskarna, kjer so stroj pri-
peljali iz Milana in tako tiskarno usposobili za normalno funkcioniranje.
To je bila tiskarna »Slovenija«, za katero je nekdo zapisal, da je postavljena
v divjini, na kraj, kamor še divje koze ne pridejo.
P. K.: Koliko ljudi so vključevali ti prvi, zgodnji časopisi?
To je bil ozek krog, najzaupnejši ljudje. Prvi tisk je vključeval le ljudi iz
vodstva, iz izvršnega odbora in iz centralnega komiteja partije. Pomembni
sodelavci so bili tudi prinašalci papirja in raznašalci časopisov – tukaj je bil
vključen že zelo širok krog. Pravzaprav je organizacija rasla preko kolporta-
že. Raznašati glasilo OF je bilo nevarno, kazen za to je bil najmanj zapor. Že
javnem in zasebnem življenju, kar je edini tak primer med okupiranimi na-
rodi Evrope.
Pomena informacij se zavemo šele takrat, kadar ostanemo brez njih (kot
denimo v primeru stavke novinarjev).
P. K.: Ali so te tiskarne obstajale že pred vojno?
Obstajale so že pred vojno, kasneje pa so, v času boja, takoj s prvimi par-
tizanskimi četami, nastajali prvi, zelo preprosto narejeni časopisi – to je
bilo še razmnoževanje na šapirografsko kožo. Razlika je bila med Ljublja-
no, kjer so že bile te tiskarne – med drugimi tudi tista glavna, v kateri so
bile natisnjene Borove pesmi, to je bila prava tiskarna – in med tistim, kar
se je tiskalo na terenu, to je bilo seveda v bolj osnovnih oblikah, ampak va-
žno je bilo, da se je tiskalo – še toliko bolj, ker je bil takrat ves slovenski tisk
v rokah okupatorjev. Slovenec je prinašal na prvih straneh italijanske novi-
ce v italijanščini. Še težje je bilo na Gorenjskem, kjer se je slovenska beseda
sploh izgubila, saj je bila prepovedana. Zato je potrebno zgodnji partizan-
ski tisk presojati glede na vsebino, ne toliko glede na to, kakšna je bila teh-
nika. Denimo prva ženska glasila so bila narejena na pisalni stroj in šapiro-
graf. Kasneje so tudi tiskarji sami poskušali kaj narediti – eden izmed njih
je bil mladi gorenjski tehnik in slikar Ive Šubic, ki je pisani besedi že doda-
jal ilustracije. Kasneje so bili v partizanih tudi profesionalni slikarji, ki so
že opremljali časopise.
Kolikor se je dalo delati v tistih primitivnih pogojih, toliko se je tudi de-
lalo. Bistven prelom glede teh tehničnih možnosti je bil leta 1943, ko je Ita-
lija kapitulirala. Takrat so iz Novega mesta odpeljali na Rog tiskarski stroj
in takrat je tiskarstvo začelo delovati čisto profesionalno. Zelo zanimiv pri-
mer je Gorenjska, kjer je iznajdljivi tehnik Edo Bregar – Don sam skon-
struiral dva tiskarska stroja in tako smo lahko avgusta 1944 začeli izdajati
Gorenjski glas. Še bolj zanimiva pa je primorska tiskarna, kjer so stroj pri-
peljali iz Milana in tako tiskarno usposobili za normalno funkcioniranje.
To je bila tiskarna »Slovenija«, za katero je nekdo zapisal, da je postavljena
v divjini, na kraj, kamor še divje koze ne pridejo.
P. K.: Koliko ljudi so vključevali ti prvi, zgodnji časopisi?
To je bil ozek krog, najzaupnejši ljudje. Prvi tisk je vključeval le ljudi iz
vodstva, iz izvršnega odbora in iz centralnega komiteja partije. Pomembni
sodelavci so bili tudi prinašalci papirja in raznašalci časopisov – tukaj je bil
vključen že zelo širok krog. Pravzaprav je organizacija rasla preko kolporta-
že. Raznašati glasilo OF je bilo nevarno, kazen za to je bil najmanj zapor. Že
