Page 109 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 109
Medijska moč in emancipatorna politika SHS- in jugoslovanskih časopisov
Kulturni (modenski) kozmopolitanizem, na kar se ta oznaka pogosto
nanaša, je, po drugi strani, vseboval tudi mobilnost, ki je bila privilegij pre-
možnega meščanskega sloja. Izobraževanje v velikih in razvitih prestolni-
cah in spoznavanje s tamkajšnjimi kulturnimi institucijami in dogajanji,
potovanja in doživljanje sveta s perspektive radovedne in hitro zavedene
opazovalke so skupaj prinesli nekaj novosti, ki so se šele s pojavom novih
medijev (radio, film) lokalizirali v jugoslovanskem prostoru in razvijali prej
»modenski duh Zahoda« kot kozmopolitsko občutenje sveta. Novi medi-
ji, predvsem tisti vizualni, so omogočili kohezijo brezmejnega kulturnega
prostora, ki je aktivnega državljana sveta zamenjala s pasivnim potrošni-
kom njegovega globalnega imaginarija. Še posebej popularna kultura (ples,
moda in zabava) je razvijala občutek pripadnosti nekemu širšemu prosto-
ru, a le performativno in zelo pogosto groteskno. Ženske so bile v epicen-
tru teh svetovnih sprememb in vzporedno z njihovo družbeno-politično
emancipacijo so se kot antipod razvijale tudi njihove nove, »osvobojene«
reprezentacije v svetu novih medijev. Olga Timotijević se tako v članku
»Kaži mi kaži kako da te zovem, kaži kakvo ime da ti dam«, v katerem
opisuje »novo religijo« moderne družbe, imenovano film, sprašuje, zakaj
se lansirajo novi nazivi in novi tipi lepote, kot so sweetheart, vamp woman,
glamour girl ipd., in kaj lahko to sploh pomeni za ženske:
»Zakaj se je sex appeal spremenil v glamour? In kako se bomo imenovale čez
leto ali tri (ker nekako se bomo imenovale, saj gremo v korak s časom v vseh
njegovih manifestacijah)? Ne ve ne jaz nismo bile zraven, krst je bil opra-
vljen v Ameriki in zdaj smo vse pokorne glamourke. Mislim, da vam lahko po-
dam majhno pojasnilo. Mislim, da se v Ameriki ne igrajo krstov in prekrsti-
tev samo zaradi igre same. Ta igra je donosen posel ... Bodimo lepe kot ange-
li in demoni. Bodimo sweethearts ali vamps, sex appealke ali glamour dekleta. Gle-
de na trenutek, glede na čas, v koraku s časom. A kdaj bomo ljudje? Kdaj bo
ženska nehala biti lutka tega ali onega tipa in postala človek, v polnem pome-
nu te besede, kar ne pomeni, da bo nosila takšne hlače kot Marlenne, temveč,
da se bo zavestno hotela razlikovati od pavov, papagajev in opic. Danes ali ju-
tri – to je poleg vseh družbenih in ekonomskih okoliščin odvisno od žensk sa-
mih /prevedel P. K./.«27
Takšne kritične intervencije posegajo v temelje tistega, kar danes ime-
nujemo globalna vas, ki se po neki izkrivljeni logiki pogosto obravnava kot
sopomenka kozmopolitanizma. V številnih ženskih časopisih tistega časa
so se objavljale podobne analize in kritike neopatriarhalnih ikon, ki so se
27 Žena danas 1 (1938), 19.
Kulturni (modenski) kozmopolitanizem, na kar se ta oznaka pogosto
nanaša, je, po drugi strani, vseboval tudi mobilnost, ki je bila privilegij pre-
možnega meščanskega sloja. Izobraževanje v velikih in razvitih prestolni-
cah in spoznavanje s tamkajšnjimi kulturnimi institucijami in dogajanji,
potovanja in doživljanje sveta s perspektive radovedne in hitro zavedene
opazovalke so skupaj prinesli nekaj novosti, ki so se šele s pojavom novih
medijev (radio, film) lokalizirali v jugoslovanskem prostoru in razvijali prej
»modenski duh Zahoda« kot kozmopolitsko občutenje sveta. Novi medi-
ji, predvsem tisti vizualni, so omogočili kohezijo brezmejnega kulturnega
prostora, ki je aktivnega državljana sveta zamenjala s pasivnim potrošni-
kom njegovega globalnega imaginarija. Še posebej popularna kultura (ples,
moda in zabava) je razvijala občutek pripadnosti nekemu širšemu prosto-
ru, a le performativno in zelo pogosto groteskno. Ženske so bile v epicen-
tru teh svetovnih sprememb in vzporedno z njihovo družbeno-politično
emancipacijo so se kot antipod razvijale tudi njihove nove, »osvobojene«
reprezentacije v svetu novih medijev. Olga Timotijević se tako v članku
»Kaži mi kaži kako da te zovem, kaži kakvo ime da ti dam«, v katerem
opisuje »novo religijo« moderne družbe, imenovano film, sprašuje, zakaj
se lansirajo novi nazivi in novi tipi lepote, kot so sweetheart, vamp woman,
glamour girl ipd., in kaj lahko to sploh pomeni za ženske:
»Zakaj se je sex appeal spremenil v glamour? In kako se bomo imenovale čez
leto ali tri (ker nekako se bomo imenovale, saj gremo v korak s časom v vseh
njegovih manifestacijah)? Ne ve ne jaz nismo bile zraven, krst je bil opra-
vljen v Ameriki in zdaj smo vse pokorne glamourke. Mislim, da vam lahko po-
dam majhno pojasnilo. Mislim, da se v Ameriki ne igrajo krstov in prekrsti-
tev samo zaradi igre same. Ta igra je donosen posel ... Bodimo lepe kot ange-
li in demoni. Bodimo sweethearts ali vamps, sex appealke ali glamour dekleta. Gle-
de na trenutek, glede na čas, v koraku s časom. A kdaj bomo ljudje? Kdaj bo
ženska nehala biti lutka tega ali onega tipa in postala človek, v polnem pome-
nu te besede, kar ne pomeni, da bo nosila takšne hlače kot Marlenne, temveč,
da se bo zavestno hotela razlikovati od pavov, papagajev in opic. Danes ali ju-
tri – to je poleg vseh družbenih in ekonomskih okoliščin odvisno od žensk sa-
mih /prevedel P. K./.«27
Takšne kritične intervencije posegajo v temelje tistega, kar danes ime-
nujemo globalna vas, ki se po neki izkrivljeni logiki pogosto obravnava kot
sopomenka kozmopolitanizma. V številnih ženskih časopisih tistega časa
so se objavljale podobne analize in kritike neopatriarhalnih ikon, ki so se
27 Žena danas 1 (1938), 19.
