Page 113 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 113
Medijska moč in emancipatorna politika SHS- in jugoslovanskih časopisov
pacifistična rešitev pokaže kot nemogoča, pripraviti na odpor in, v zvezi s
tem, opredeliti vlogo žensk v vojni: »Moramo biti realne, sodobne, pogle-
dati dejstvom v oči in biti pripravljene na vse, kar bi nas moglo čakati v pri-
hodnosti. Če bi prišlo danes do vojne, po izkušnji Abesinije, Španije in Ki-
tajske vemo, da ni več fronte in prve bojne linije, saj je cela država le dol-
ga krvava linija umiranja in groze /prevedel P. K./.«34 V Ljubljani je poleg
časopisa Ženski list (1924–1935), ki je bil »glasilo Zveze delavskih žen in
deklet«,35 od leta 1941 naprej izhajal tudi časopis Naša žena, ki je bil usta-
novljen na pobudo Partije in je vključeval pretežno mlade in revolucionar-
ne sodelavke, ki so opozarjale na socialne probleme žensk, na potrebo po
ekonomskem in političnem osamosvajanju ter na nujnost vključevanja žen-
sk v antifašistično gibanje. Obenem so kritizirale feministično gibanje za-
radi »preozke in napačne« orientacije v boju za enakopravnost, »ločeno
od moških«,36 ter agitirale za to, da se mora ideja enakopravnosti uresniči-
ti v okviru Partije ter njenega videnja komunizma in vsobsegajoče enakosti.
Poleg izdajanja časopisov in pamfletov so bile pogosto organizirane
tudi antifašistične in mirovne akcije žensk. Te akcije so istočasno tudi ši-
rile komunistične ideje in krepile politični vpliv Partije, kar je bilo kasneje
znotraj uradnega zgodovinopisja povsem pozabljeno (cenzurirano). Tako
je denimo Centralni komite KPJ pred Svetovnim kongresom proti vojni in
fašizmu, ki je bil leta 1934 v Parizu, dajal navodila svojim ženskim mladin-
skim sekcijam, naj agitirajo za partijo in predvsem kot delavke ter glede iz-
bora kandidatk, ki bodo sodelovale na Kongresu. Delegatka Jelena Niko-
lić (pod psevdonimom Mira Panić in s potnim listom avstrijske državljan-
ke češkega porekla) je na Kongresu navidezno nastopila v imenu vseh žensk
Jugoslavije, zares pa v imenu KPJ in (v nemščini) predavala o stanju v drža-
vi in pomenu KPJ v boju proti fašizmu: »Komunistična partija Jugoslavije
je bila doslej na čelu boja proti fašizmu in vojni ter je sebi postavila za cilj,
da kljub mogočnemu fašističnemu terorju delovne ženske, delavce, kmete
in zatirane narode pripelje do zmage nad kapitalizmom in vojno-fašistič-
ni diktaturo /prevedel P. K./.«37 Mira Panić je na kongresu postala članica
mednarodnega predsedstva Svetovnega komiteja žensk proti vojni in fašiz-
mu, tako da je svojo nalogo opravila več kot uspešno.
Poleg tega prokomunističnega pacifističnega toka so istočasno delovala
tudi feministična pacifistična društva. Ilustrativni primer pacifistične žen-
34 Ženski svijet, 3. 5. 1939, 3.
35 Povzeto po Delta 1–2 (1997), 126.
36 Naša žena 1 (1941), 2.
37 Kecman, n. d., 389.
pacifistična rešitev pokaže kot nemogoča, pripraviti na odpor in, v zvezi s
tem, opredeliti vlogo žensk v vojni: »Moramo biti realne, sodobne, pogle-
dati dejstvom v oči in biti pripravljene na vse, kar bi nas moglo čakati v pri-
hodnosti. Če bi prišlo danes do vojne, po izkušnji Abesinije, Španije in Ki-
tajske vemo, da ni več fronte in prve bojne linije, saj je cela država le dol-
ga krvava linija umiranja in groze /prevedel P. K./.«34 V Ljubljani je poleg
časopisa Ženski list (1924–1935), ki je bil »glasilo Zveze delavskih žen in
deklet«,35 od leta 1941 naprej izhajal tudi časopis Naša žena, ki je bil usta-
novljen na pobudo Partije in je vključeval pretežno mlade in revolucionar-
ne sodelavke, ki so opozarjale na socialne probleme žensk, na potrebo po
ekonomskem in političnem osamosvajanju ter na nujnost vključevanja žen-
sk v antifašistično gibanje. Obenem so kritizirale feministično gibanje za-
radi »preozke in napačne« orientacije v boju za enakopravnost, »ločeno
od moških«,36 ter agitirale za to, da se mora ideja enakopravnosti uresniči-
ti v okviru Partije ter njenega videnja komunizma in vsobsegajoče enakosti.
Poleg izdajanja časopisov in pamfletov so bile pogosto organizirane
tudi antifašistične in mirovne akcije žensk. Te akcije so istočasno tudi ši-
rile komunistične ideje in krepile politični vpliv Partije, kar je bilo kasneje
znotraj uradnega zgodovinopisja povsem pozabljeno (cenzurirano). Tako
je denimo Centralni komite KPJ pred Svetovnim kongresom proti vojni in
fašizmu, ki je bil leta 1934 v Parizu, dajal navodila svojim ženskim mladin-
skim sekcijam, naj agitirajo za partijo in predvsem kot delavke ter glede iz-
bora kandidatk, ki bodo sodelovale na Kongresu. Delegatka Jelena Niko-
lić (pod psevdonimom Mira Panić in s potnim listom avstrijske državljan-
ke češkega porekla) je na Kongresu navidezno nastopila v imenu vseh žensk
Jugoslavije, zares pa v imenu KPJ in (v nemščini) predavala o stanju v drža-
vi in pomenu KPJ v boju proti fašizmu: »Komunistična partija Jugoslavije
je bila doslej na čelu boja proti fašizmu in vojni ter je sebi postavila za cilj,
da kljub mogočnemu fašističnemu terorju delovne ženske, delavce, kmete
in zatirane narode pripelje do zmage nad kapitalizmom in vojno-fašistič-
ni diktaturo /prevedel P. K./.«37 Mira Panić je na kongresu postala članica
mednarodnega predsedstva Svetovnega komiteja žensk proti vojni in fašiz-
mu, tako da je svojo nalogo opravila več kot uspešno.
Poleg tega prokomunističnega pacifističnega toka so istočasno delovala
tudi feministična pacifistična društva. Ilustrativni primer pacifistične žen-
34 Ženski svijet, 3. 5. 1939, 3.
35 Povzeto po Delta 1–2 (1997), 126.
36 Naša žena 1 (1941), 2.
37 Kecman, n. d., 389.
