Page 104 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 104
Medijska politika v postsocializmu
loškega diskurza ali proti prihodnosti in tako k ustvarjanju revolucionar-
nega ideološkega teksta.15 V Kraljevini SHS/Jugoslaviji sta se združevanje
ali asimilacija teh različnih oblik nacionalizma dogajala na ravni multikul-
turalizma, etnonacionalizma, internacionalizma in nadnacionalizma (su-
pranacionalizma) ter se obenem prežemala z drugimi ideologijami, pred-
vsem z liberalno in socialistično. Ti koncepti so se prepletali v okviru poj-
ma jugoslovanstva kot novega družbeno-političnega okvira za pripadnike
t. i. konstitutivnih »plemen« (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Jugoslovan-
stvo je postala uradna nacionalna ideologija novonastale države, v kateri so
se navedene nacionalne in nadnacionalne politike medsebojno pomešale z
namenom, da prevladajo druga nad drugo pod okriljem pojma, ki je imel
za svoje konstitutivne narode različen pomen in značaj – od antiimperi-
alizma (antihabsburška politika) preko neoimperializma (prosrbska, cen-
tralistična politika) do idealističnih teženj k dobesednemu sledenju jugo-
slovanski ideologiji.
Če upoštevamo, da ženske niso bile pojmovane kot enakopravne udele-
ženke v procesu izgradnje jugoslovanske nacije in da so se morale v novona-
stali državi boriti za svoje pravice in emancipacijo, je bila Kraljevina SHS –
tako kot ostale evropske države – narejena po modelu »moškemu država,
ženski družina.«16 Istočasno so konservativni ideologi spolnih vlog s svoji-
mi pogostimi javnimi intervencijami vplivali na javno mnenje z apokalip-
tičnim opozarjanjem na to, da ženska emancipacija pomeni propad druž-
benih vrednot in nacije ter da je zaradi tega smrtni sovražnik vsakega na-
roda.17 Jezik nacije in nacionalna država ter tako tudi nacionalizem sam
kot pojem in kot referenca so bili vezani izključno na moški spol in simbo-
lična pripadnost nacionalni državi je bila izkazana ravno z volilno pravi-
co. Kljub temu so ženska in feministična gibanja v procesu demokratizaci-
je oziroma ustanovitve moderne države videla možnost ženske emancipa-
cije in izhoda iz omejene privatnosti ter podrejenega položaja. Ženski od-
15 V tem smislu lahko razlikujemo med različnimi državnimi nacionalnimi politikami, ki so se
pojavljale v okviru različnih opredelitev nacionalizma: meščanski nacionalizem in Rusova paro-
la »volje naroda«; etnični nacionalizem v okvirih skupnih kulturnih, zgodovinskih in tradici-
onalnih skupnih vrednot; romantični nacionalizem ter pojma narodnega genija in ontološkega
podaljška skupne »rase«; in, na koncu, državni nacionalizem in izdelan pojem državljanskega
nacionalizma, v katerem imajo nacionalna čustva prednost pred univerzalnimi pravicami in svo-
boščinami. V antropološkem smislu imajo v ženskem diskurzu te nacionalne politike poseben
pomen in prakso in jih zato ne moremo obravnavati izven kategorije spola.
16 Teorija o državi kot »zgolj moškemu bitju« je bila v času nastajanja modernih držav domi-
nantna. Gisela Bock, Ženske v evropski zgodovini: Od srednjega veka do danes, Ljubljana 2004,
210–211.
17 N. m., 212.
loškega diskurza ali proti prihodnosti in tako k ustvarjanju revolucionar-
nega ideološkega teksta.15 V Kraljevini SHS/Jugoslaviji sta se združevanje
ali asimilacija teh različnih oblik nacionalizma dogajala na ravni multikul-
turalizma, etnonacionalizma, internacionalizma in nadnacionalizma (su-
pranacionalizma) ter se obenem prežemala z drugimi ideologijami, pred-
vsem z liberalno in socialistično. Ti koncepti so se prepletali v okviru poj-
ma jugoslovanstva kot novega družbeno-političnega okvira za pripadnike
t. i. konstitutivnih »plemen« (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Jugoslovan-
stvo je postala uradna nacionalna ideologija novonastale države, v kateri so
se navedene nacionalne in nadnacionalne politike medsebojno pomešale z
namenom, da prevladajo druga nad drugo pod okriljem pojma, ki je imel
za svoje konstitutivne narode različen pomen in značaj – od antiimperi-
alizma (antihabsburška politika) preko neoimperializma (prosrbska, cen-
tralistična politika) do idealističnih teženj k dobesednemu sledenju jugo-
slovanski ideologiji.
Če upoštevamo, da ženske niso bile pojmovane kot enakopravne udele-
ženke v procesu izgradnje jugoslovanske nacije in da so se morale v novona-
stali državi boriti za svoje pravice in emancipacijo, je bila Kraljevina SHS –
tako kot ostale evropske države – narejena po modelu »moškemu država,
ženski družina.«16 Istočasno so konservativni ideologi spolnih vlog s svoji-
mi pogostimi javnimi intervencijami vplivali na javno mnenje z apokalip-
tičnim opozarjanjem na to, da ženska emancipacija pomeni propad druž-
benih vrednot in nacije ter da je zaradi tega smrtni sovražnik vsakega na-
roda.17 Jezik nacije in nacionalna država ter tako tudi nacionalizem sam
kot pojem in kot referenca so bili vezani izključno na moški spol in simbo-
lična pripadnost nacionalni državi je bila izkazana ravno z volilno pravi-
co. Kljub temu so ženska in feministična gibanja v procesu demokratizaci-
je oziroma ustanovitve moderne države videla možnost ženske emancipa-
cije in izhoda iz omejene privatnosti ter podrejenega položaja. Ženski od-
15 V tem smislu lahko razlikujemo med različnimi državnimi nacionalnimi politikami, ki so se
pojavljale v okviru različnih opredelitev nacionalizma: meščanski nacionalizem in Rusova paro-
la »volje naroda«; etnični nacionalizem v okvirih skupnih kulturnih, zgodovinskih in tradici-
onalnih skupnih vrednot; romantični nacionalizem ter pojma narodnega genija in ontološkega
podaljška skupne »rase«; in, na koncu, državni nacionalizem in izdelan pojem državljanskega
nacionalizma, v katerem imajo nacionalna čustva prednost pred univerzalnimi pravicami in svo-
boščinami. V antropološkem smislu imajo v ženskem diskurzu te nacionalne politike poseben
pomen in prakso in jih zato ne moremo obravnavati izven kategorije spola.
16 Teorija o državi kot »zgolj moškemu bitju« je bila v času nastajanja modernih držav domi-
nantna. Gisela Bock, Ženske v evropski zgodovini: Od srednjega veka do danes, Ljubljana 2004,
210–211.
17 N. m., 212.
