Page 106 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 106
Medijska politika v postsocializmu
Emancipacija žensk v okviru jugoslovanstva po vzoru »moderne evrop-
ske ženske« predstavlja uredniški koncept nekega drugega, ženskega časo-
pisa Žena i svet, ki se je pojavil leta 1925. Urednica tega časopisa Jelena Zr-
nić je v uvodniku prve številke napisala:
»Ta časopis smo zagnali z najiskrenejšo težnjo, da skozi njega naše ženske –
Srbkinje, Hrvatice in Slovenke – pokažejo, kaj si želijo in kaj potrebujejo žen-
ske naših treh združenih plemen – tudi od velikega in kulturnega sveta izven
njene domovine /.../ Sestre, bodimo složne! S skupnim prizadevanjem bomo
lažje prišle do uresničitve naših želja, ki so velike in čudovite kot svet /preve-
del P. K./.«20
Časopis Žena i svet je bil utemeljen na ideji meščanskega liberalizma
in je nastal z namenom, da žensko gibanje usmeri k ohranjanju in razvo-
ju skupnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pri tem je poudarjal pomen kra-
ljevske družine, ki je predstavljala simbol meščanske ureditve.21 V tem žen-
skem časopisu jugoslovanske provenience se je pojavil še en zanimiv pri-
mer. Predvideno je bilo, da bi bil časopis tiskan v cirilici in latinici, a do tega
po prvi številki zaradi finančnih težav ni prišlo. V tekstu z naslovom »Ti-
stim, ki zahtevajo latinico« so urednice poskušale pojasniti težko ekonom-
sko situacijo in med drugim poudarile:
»Lahko idealiziramo in imamo radi idejo skupnega dela ter si prizadevamo za
razumevanje, a takšen posel pomeni toliko stroškov, da ne moremo za manj
kot tisoč Hrvatic, ne glede na to, koliko so nam pri srcu, izdajati posebne ver-
zije /.../ Poskušale bomo najti neko srednjo pot, da ustrežemo vsem. Poskr-
bele bomo, da bomo izbirale vsebine, ki bodo blizu tudi hrvaškim in sloven-
skim ter drugim ženskam. Vemo tudi, da se Srbkinje ne bodo niti malo jezi-
le, če napisom pod slikami, kjer lahko, dodamo tudi vzporedne napise v lati-
nici /prevedel P. K./.«22
Takšni etnonacionalni spori so najbolj prišli v ospredje na simbolični rav-
ni jezika/imenovanja23 v obdobju do uvedbe diktature, a tudi kasneje pod
20 Žena i svet 1, 5. Citirano po Svetlana Stefanović, Ženska štampa: Žena i svet: 1925–1941, v: Sr-
bija u modernizacijskim procesima 19. i 20. veka – 2, položaj žene kao merilo modernizacije: na-
učni skup, Beograd 1998, 412.
21 N. m.
22 N. d., 411.
23 Podoben primer je tudi spor, do katerega je prišlo na ustanovnem kongresu Narodne ženske
zveze Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1919 in kjer je bilo predmet spora ime zveze. Delegatke iz
Srbije so predlagale, da nova, »razširjena« zveza, ki je nastala na predlog Srbske narodne ženske
zveze, še naprej nosi ime srbska – saj naj bi bila Jugoslavija samo geografski pojem –, medtem ko
so hrvaške delegatke s podporo nekaj mladih srbskih kolegic predlagale ime Ženska jugoslovan-
Emancipacija žensk v okviru jugoslovanstva po vzoru »moderne evrop-
ske ženske« predstavlja uredniški koncept nekega drugega, ženskega časo-
pisa Žena i svet, ki se je pojavil leta 1925. Urednica tega časopisa Jelena Zr-
nić je v uvodniku prve številke napisala:
»Ta časopis smo zagnali z najiskrenejšo težnjo, da skozi njega naše ženske –
Srbkinje, Hrvatice in Slovenke – pokažejo, kaj si želijo in kaj potrebujejo žen-
ske naših treh združenih plemen – tudi od velikega in kulturnega sveta izven
njene domovine /.../ Sestre, bodimo složne! S skupnim prizadevanjem bomo
lažje prišle do uresničitve naših želja, ki so velike in čudovite kot svet /preve-
del P. K./.«20
Časopis Žena i svet je bil utemeljen na ideji meščanskega liberalizma
in je nastal z namenom, da žensko gibanje usmeri k ohranjanju in razvo-
ju skupnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pri tem je poudarjal pomen kra-
ljevske družine, ki je predstavljala simbol meščanske ureditve.21 V tem žen-
skem časopisu jugoslovanske provenience se je pojavil še en zanimiv pri-
mer. Predvideno je bilo, da bi bil časopis tiskan v cirilici in latinici, a do tega
po prvi številki zaradi finančnih težav ni prišlo. V tekstu z naslovom »Ti-
stim, ki zahtevajo latinico« so urednice poskušale pojasniti težko ekonom-
sko situacijo in med drugim poudarile:
»Lahko idealiziramo in imamo radi idejo skupnega dela ter si prizadevamo za
razumevanje, a takšen posel pomeni toliko stroškov, da ne moremo za manj
kot tisoč Hrvatic, ne glede na to, koliko so nam pri srcu, izdajati posebne ver-
zije /.../ Poskušale bomo najti neko srednjo pot, da ustrežemo vsem. Poskr-
bele bomo, da bomo izbirale vsebine, ki bodo blizu tudi hrvaškim in sloven-
skim ter drugim ženskam. Vemo tudi, da se Srbkinje ne bodo niti malo jezi-
le, če napisom pod slikami, kjer lahko, dodamo tudi vzporedne napise v lati-
nici /prevedel P. K./.«22
Takšni etnonacionalni spori so najbolj prišli v ospredje na simbolični rav-
ni jezika/imenovanja23 v obdobju do uvedbe diktature, a tudi kasneje pod
20 Žena i svet 1, 5. Citirano po Svetlana Stefanović, Ženska štampa: Žena i svet: 1925–1941, v: Sr-
bija u modernizacijskim procesima 19. i 20. veka – 2, položaj žene kao merilo modernizacije: na-
učni skup, Beograd 1998, 412.
21 N. m.
22 N. d., 411.
23 Podoben primer je tudi spor, do katerega je prišlo na ustanovnem kongresu Narodne ženske
zveze Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1919 in kjer je bilo predmet spora ime zveze. Delegatke iz
Srbije so predlagale, da nova, »razširjena« zveza, ki je nastala na predlog Srbske narodne ženske
zveze, še naprej nosi ime srbska – saj naj bi bila Jugoslavija samo geografski pojem –, medtem ko
so hrvaške delegatke s podporo nekaj mladih srbskih kolegic predlagale ime Ženska jugoslovan-
