Page 114 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 114
Medijska politika v postsocializmu
ske politike je vsekakor delovanje že omenjene Jugoslovanske lige žensk za
mir in svobodo, ki je leta 1936 izvedla pisno akcijo za razorožitev in mir in
zbrala šeststo tisoč podpisov. Med drugim je ta organizacija vsako leto 11.
novembra (na dan premirja iz leta 1918) prirejala dneve miru s sklopi pre-
davanj, konferencami, akademijami in različnimi ženskimi manifestacija-
mi. O delovanju te organizacije so večinoma poročali ženski mediji, tako
da je o enem izmed teh dogodkov v časopisu Žena danas pisalo naslednje:
»Ženske so od nekdaj najbolj predane miru. Ker niso bile obvezane nujno
sodelovati v vojnah, so svojo aktivnost usmerjale v humane akcije in posve-
čale kar največjo pozornost delovanju za mir. Postale so aktivistike in sno-
valke največjega števila mednarodnih in nacionalnih organizacij za pro-
pagando in delovanje za mir /prevedel P. K./.«38 Pričevanja o aktivizmu
in pacifističnem delovanju ženskih gibanj in organizacij so ohranjena le v
(predvsem ženskih) medijih tega obdobja ter tako predstavljajo vir za razi-
skovanje cenzurirane in neznane politične in družbene teorije.
Osnovne usmeritve in družbeno-politične revizije
medvojnih ženskih diskurzov
Za boljše razumevanje pozicioniranja žensk v medijskem diskurzu v
dosedaj opisanih kontekstih bi na koncu na kratko opozorila še na osnov-
ne smeri, v katerih se gibajo različne interpretacije delovanja angažiranih
žensk v Kraljevini SHS/Jugoslaviji v medvojnem obdobju. Večina kasnej-
ših interpretacij deli žensko gibanje tega obdobja na tri osnovne tipe: me-
ščanski feminizem (ki je pogosto pospremljen s kvalifikacijskimi pridevni-
ki, kot so salonski, buržujski, elitni, liberalni, demokratski in ki je bil po
drugi svetovni vojni proglašen za ekstremno desničarski), ženski proletari-
at (delavski, ljudski, množični, socialistični/komunistični, revolucionarni,
levičarski – ta tip ženskega angažmaja je bil od osemdesetih naprej označen
kot totalitaren) in propatriarhalno žensko zadrugarstvo (tradicionalen, hu-
manitaren, religiozen, apolitičen – ta tip je v letih etnonacionalne tranzi-
cije obveljal za edini pravi in kvazidemokratski). Meščanski feminizem in
ženski proletariat sta preko svojih samoorganiziranih društev in organiza-
cij mobilizirala veliko število žensk. Odlikovala sta se z individualnim in
kolektivnih vstopanjem v javni prostor ter oblikovanjem javnega mnenja v
smeri novih idej in družbenih sprememb, medtem ko je propatriarhalno
zadrugarstvo sodelovalo pri ohranjanju in prenašanju že obstoječih, s tra-
dicijo in patriarhatom utrjenih spolnih vlog in ni vsebovalo ne političnega
vpliva ne družbeno angažiranega javnega nastopanja.
38 Žena danas, 8. 11. 1937, 11.
ske politike je vsekakor delovanje že omenjene Jugoslovanske lige žensk za
mir in svobodo, ki je leta 1936 izvedla pisno akcijo za razorožitev in mir in
zbrala šeststo tisoč podpisov. Med drugim je ta organizacija vsako leto 11.
novembra (na dan premirja iz leta 1918) prirejala dneve miru s sklopi pre-
davanj, konferencami, akademijami in različnimi ženskimi manifestacija-
mi. O delovanju te organizacije so večinoma poročali ženski mediji, tako
da je o enem izmed teh dogodkov v časopisu Žena danas pisalo naslednje:
»Ženske so od nekdaj najbolj predane miru. Ker niso bile obvezane nujno
sodelovati v vojnah, so svojo aktivnost usmerjale v humane akcije in posve-
čale kar največjo pozornost delovanju za mir. Postale so aktivistike in sno-
valke največjega števila mednarodnih in nacionalnih organizacij za pro-
pagando in delovanje za mir /prevedel P. K./.«38 Pričevanja o aktivizmu
in pacifističnem delovanju ženskih gibanj in organizacij so ohranjena le v
(predvsem ženskih) medijih tega obdobja ter tako predstavljajo vir za razi-
skovanje cenzurirane in neznane politične in družbene teorije.
Osnovne usmeritve in družbeno-politične revizije
medvojnih ženskih diskurzov
Za boljše razumevanje pozicioniranja žensk v medijskem diskurzu v
dosedaj opisanih kontekstih bi na koncu na kratko opozorila še na osnov-
ne smeri, v katerih se gibajo različne interpretacije delovanja angažiranih
žensk v Kraljevini SHS/Jugoslaviji v medvojnem obdobju. Večina kasnej-
ših interpretacij deli žensko gibanje tega obdobja na tri osnovne tipe: me-
ščanski feminizem (ki je pogosto pospremljen s kvalifikacijskimi pridevni-
ki, kot so salonski, buržujski, elitni, liberalni, demokratski in ki je bil po
drugi svetovni vojni proglašen za ekstremno desničarski), ženski proletari-
at (delavski, ljudski, množični, socialistični/komunistični, revolucionarni,
levičarski – ta tip ženskega angažmaja je bil od osemdesetih naprej označen
kot totalitaren) in propatriarhalno žensko zadrugarstvo (tradicionalen, hu-
manitaren, religiozen, apolitičen – ta tip je v letih etnonacionalne tranzi-
cije obveljal za edini pravi in kvazidemokratski). Meščanski feminizem in
ženski proletariat sta preko svojih samoorganiziranih društev in organiza-
cij mobilizirala veliko število žensk. Odlikovala sta se z individualnim in
kolektivnih vstopanjem v javni prostor ter oblikovanjem javnega mnenja v
smeri novih idej in družbenih sprememb, medtem ko je propatriarhalno
zadrugarstvo sodelovalo pri ohranjanju in prenašanju že obstoječih, s tra-
dicijo in patriarhatom utrjenih spolnih vlog in ni vsebovalo ne političnega
vpliva ne družbeno angažiranega javnega nastopanja.
38 Žena danas, 8. 11. 1937, 11.
