Page 101 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 101
Medijska moč in emancipatorna politika SHS- in jugoslovanskih časopisov
sestra, kot hčerka, ki je ni zajel val mestnih in »zahodnjaških« zablod, ne-
morale ipd. Postala je ideal in inspiracija »čiste« ženskosti, ki so ji sveti
atributi materinstva, požrtvovalnosti, naravnosti in znanja, skonstruirani
s pomočjo političnih, zgodovinskih, medijskih in tudi (kvazi)znanstvenih
ter seveda epskih narativov konservativne inteligence in političnega vrha.
Tako je znani minister in kasnejši kolaborant Dimitrije Lotrić v časopisu
Politika med drugim napisal sledeče: »Funkcije moškega in ženske niso
enake in zato tudi ne moreta imeti enakih pravic /.../ Moški je po naravi
in po običaju borec in ustvarjalec in zakoni se ravnajo po običajih. Ženska
zbuja navdušenje za ustvarjanje in boj. Vsak spol mora obržati ravno te la-
stnosti, ki bodo razvile njun naravni namen do popolnosti. /.../ Zato smo
proti ženski volilni pravici /prevedel P. K./.«4 Vseeno pa je bilo, celo pod
takšno javno represijo s strani cenjenih in vplivnih osebnosti tistega časa,
žensko »feministično« vprašanje vse bolj prisotno v javnosti. Tudi mobi-
lizacija žensk okrog ženskih gibanj in organizacij je postajala vse bolj mno-
žična, kar je razvidno tudi iz dnevnega časopisja, ki je bilo zelo brano in ki
se je, četudi na marginah, ukvarjalo tudi z aktualnimi ženskimi vprašanji.
Takšne primere lahko najdemo že v zgodnjih letih prve Jugoslavije. V časo-
pisu Politika se leta 1919 pojavi podrobno poročilo s Kongresa jugoslovan-
skih žensk, na katerem se je govorilo o »vzgoji in izobraževanju ljudstva,
o feminističnem vprašanju in o prostituciji /prevedel P. K./.«5 Takšni te-
ksti so bili deležni negativnih reakcij in pogosto izpostavljeni posmehu in
žalitvam. V isti številki Politike je tako boj za ženske pravice označen kot
tako komičen, da bi se mu – po trditvah avtorja članka – smejale tudi Ju-
goslovanke same, saj je treba upoštevati, da tudi »one« posredno vpliva-
jo na politiko in ostale sfere javnega življenja kot tudi to, da se zaradi skro-
mnosti s tem ne želijo ukvarjati javno.6 Po istem avtorju je (skupno) življe-
nje žensk in moških v Jugoslaviji absolutno harmonično in različno od ti-
stega na Vzhodu, kjer so ženske samo objekt, in na Zahodu, kjer so ženske
postale tekmice moških – kar priča o tem, da je javna razprava o tem vpra-
šanju vsebovala tako progresivne (»feminofilne«7) kot konservativne (mi-
zogine) argumente.
4 Politika, 8. 9. 1953, 15. Primerov je še veliko, na tem mestu bom navedla samo nekatere pisce,
kot so Dimitrije Lotrić, Dušana Kostić, Svetislav Stefanović, Branimir Maleš in Vladimir Vel-
mar-Janković, ki so redno polnili časopise, še posebej Politiko, s takšnimi teksti.
5 Politika, 24. 9. 1919.
6 N. m.
7 Julka Hlapec Đorđević v svojih esejih o feminizmu piše o feminofilnih moških in poudarja, da
je njihova podpora nujna za spremembo položaja žensk v družbi. Julka Hlapec Đorđević, Studi-
je i eseji o feminizmu, Beograd 1935, 5–41.
sestra, kot hčerka, ki je ni zajel val mestnih in »zahodnjaških« zablod, ne-
morale ipd. Postala je ideal in inspiracija »čiste« ženskosti, ki so ji sveti
atributi materinstva, požrtvovalnosti, naravnosti in znanja, skonstruirani
s pomočjo političnih, zgodovinskih, medijskih in tudi (kvazi)znanstvenih
ter seveda epskih narativov konservativne inteligence in političnega vrha.
Tako je znani minister in kasnejši kolaborant Dimitrije Lotrić v časopisu
Politika med drugim napisal sledeče: »Funkcije moškega in ženske niso
enake in zato tudi ne moreta imeti enakih pravic /.../ Moški je po naravi
in po običaju borec in ustvarjalec in zakoni se ravnajo po običajih. Ženska
zbuja navdušenje za ustvarjanje in boj. Vsak spol mora obržati ravno te la-
stnosti, ki bodo razvile njun naravni namen do popolnosti. /.../ Zato smo
proti ženski volilni pravici /prevedel P. K./.«4 Vseeno pa je bilo, celo pod
takšno javno represijo s strani cenjenih in vplivnih osebnosti tistega časa,
žensko »feministično« vprašanje vse bolj prisotno v javnosti. Tudi mobi-
lizacija žensk okrog ženskih gibanj in organizacij je postajala vse bolj mno-
žična, kar je razvidno tudi iz dnevnega časopisja, ki je bilo zelo brano in ki
se je, četudi na marginah, ukvarjalo tudi z aktualnimi ženskimi vprašanji.
Takšne primere lahko najdemo že v zgodnjih letih prve Jugoslavije. V časo-
pisu Politika se leta 1919 pojavi podrobno poročilo s Kongresa jugoslovan-
skih žensk, na katerem se je govorilo o »vzgoji in izobraževanju ljudstva,
o feminističnem vprašanju in o prostituciji /prevedel P. K./.«5 Takšni te-
ksti so bili deležni negativnih reakcij in pogosto izpostavljeni posmehu in
žalitvam. V isti številki Politike je tako boj za ženske pravice označen kot
tako komičen, da bi se mu – po trditvah avtorja članka – smejale tudi Ju-
goslovanke same, saj je treba upoštevati, da tudi »one« posredno vpliva-
jo na politiko in ostale sfere javnega življenja kot tudi to, da se zaradi skro-
mnosti s tem ne želijo ukvarjati javno.6 Po istem avtorju je (skupno) življe-
nje žensk in moških v Jugoslaviji absolutno harmonično in različno od ti-
stega na Vzhodu, kjer so ženske samo objekt, in na Zahodu, kjer so ženske
postale tekmice moških – kar priča o tem, da je javna razprava o tem vpra-
šanju vsebovala tako progresivne (»feminofilne«7) kot konservativne (mi-
zogine) argumente.
4 Politika, 8. 9. 1953, 15. Primerov je še veliko, na tem mestu bom navedla samo nekatere pisce,
kot so Dimitrije Lotrić, Dušana Kostić, Svetislav Stefanović, Branimir Maleš in Vladimir Vel-
mar-Janković, ki so redno polnili časopise, še posebej Politiko, s takšnimi teksti.
5 Politika, 24. 9. 1919.
6 N. m.
7 Julka Hlapec Đorđević v svojih esejih o feminizmu piše o feminofilnih moških in poudarja, da
je njihova podpora nujna za spremembo položaja žensk v družbi. Julka Hlapec Đorđević, Studi-
je i eseji o feminizmu, Beograd 1935, 5–41.
