Page 103 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 103
Medijska moč in emancipatorna politika SHS- in jugoslovanskih časopisov
pa s svojo sestrsko ljubeznijo združite to, kar je povojna partizanska zastru-
pljenost razdružila! /prevedel P. K./«12 Mnogi avtorji takšnih tekstov so si
resnobnost, ganjenost in tragični patos izposojali iz ustne epske tradicije in
drugih literarno sorodnih narativov, s pomočjo katerih so se takšni nazori
ohranili vse do danes, saj ti narativi predstavljajo čvrsto oporo patriarhalni
tradiciji in konservativnim stališčem.
Takšnih primerov je v medijih iz obdobja med obema vojnama ne-
skončno in narativi o njihovem konservativnem kodeksu, ki ga je tradicija
prenesla in ohranila vse do danes (čeprav je danes medijski diskurz nekoli-
ko bolj »politično korekten«), so nujen material za ponovno pisanje in de-
konstrukcijo patriarhalne kulture s pomočjo časovno paralelnih ponovnih
branj medijskih tekstov.
Nacionalizmi in populizmi v ideološko različno
orientiranih časopisih
Pojem nacionalnega vprašanja je bil v medvojnem obdobju večpomen-
ski in relevanten za odločanje o smeri feminističnega delovanja ter za obli-
kovanje družbeno-političnega novinarstva. Če o naciji govorimo kot o za-
mišljeni skupnosti,13 v katero se vpisujejo družbeno-politične, ekonomske,
kulturne in zgodovinske kategorije ter producirajo stereotipi, ki predsta-
vljajo kulturno intimnost14 nekega »naroda«, lahko v novonastali Kralje-
vini SHS/Jugoslaviji sledimo nekoliko modelom levičarskih in desničar-
skih nacionalnih opredelitev, ki se pojavljajo v obliki državne ideologije
ali kot populizmi posameznih javnih glasil. V vsakem primeru je nacio-
nalna identiteta (oziroma nacionalizem na splošno) konstrukt, ki v ideolo-
ških preobrazbah funkcionira kot mit ali, dodajam, kot utopija – glede na
to, ali je usmerjen proti preteklosti in tako k politiki dominantnega ideo-
12 N. m.
13 Benedict Anderson je predlagal naslednjo antropološko definicijo nacije: »To je zamišljena
politična skupnost, zamišljena kot obenem inherentno omejena in suverena /prevedel P. K./.«
Benedict Anderson, Nacija: Zamišljena zajednica: Razmatranja o porijeklu i širenju nacionaliz-
ma, Zagreb 1990, 17.
14 Pojem kulturne intimnosti je v antropologijo uvedel Michael Herzfeld leta 1995. V knjigi s
tem naslovom, ki je bila prvič objavljena leta 1997, o kulturni intimnosti med drugim zapiše sle-
deče: »Kaj je skupna osnova, ki končno ukine možnost jasno definiranih, nespremenljivih raz-
merij moči? Trdim, da ima najpomembnejšo vlogo pri tem kulturna intimnost – prepoznavanje
tistih aspektov kulturne identitete, ki jih občutimo kot vir zunanjega neugodja, a obenem is-
točasno članom skupnosti omogočajo občutek varnosti zaradi pripadanja družbi, občutek do-
mačnosti z osnovami moči, ki lahko ljudem brez pravic v nekem trenutku omogoči določeno
stopnje kreativne nepokorščine, a že v naslednjem pripomore k uspešnemu zastraševanju /pre-
vedel P. K./.« Michael Herzfeld, Kulturna intimnost: Socijalna poetika u nacionalnoj državi, Be-
ograd 2004, 20–21.
pa s svojo sestrsko ljubeznijo združite to, kar je povojna partizanska zastru-
pljenost razdružila! /prevedel P. K./«12 Mnogi avtorji takšnih tekstov so si
resnobnost, ganjenost in tragični patos izposojali iz ustne epske tradicije in
drugih literarno sorodnih narativov, s pomočjo katerih so se takšni nazori
ohranili vse do danes, saj ti narativi predstavljajo čvrsto oporo patriarhalni
tradiciji in konservativnim stališčem.
Takšnih primerov je v medijih iz obdobja med obema vojnama ne-
skončno in narativi o njihovem konservativnem kodeksu, ki ga je tradicija
prenesla in ohranila vse do danes (čeprav je danes medijski diskurz nekoli-
ko bolj »politično korekten«), so nujen material za ponovno pisanje in de-
konstrukcijo patriarhalne kulture s pomočjo časovno paralelnih ponovnih
branj medijskih tekstov.
Nacionalizmi in populizmi v ideološko različno
orientiranih časopisih
Pojem nacionalnega vprašanja je bil v medvojnem obdobju večpomen-
ski in relevanten za odločanje o smeri feminističnega delovanja ter za obli-
kovanje družbeno-političnega novinarstva. Če o naciji govorimo kot o za-
mišljeni skupnosti,13 v katero se vpisujejo družbeno-politične, ekonomske,
kulturne in zgodovinske kategorije ter producirajo stereotipi, ki predsta-
vljajo kulturno intimnost14 nekega »naroda«, lahko v novonastali Kralje-
vini SHS/Jugoslaviji sledimo nekoliko modelom levičarskih in desničar-
skih nacionalnih opredelitev, ki se pojavljajo v obliki državne ideologije
ali kot populizmi posameznih javnih glasil. V vsakem primeru je nacio-
nalna identiteta (oziroma nacionalizem na splošno) konstrukt, ki v ideolo-
ških preobrazbah funkcionira kot mit ali, dodajam, kot utopija – glede na
to, ali je usmerjen proti preteklosti in tako k politiki dominantnega ideo-
12 N. m.
13 Benedict Anderson je predlagal naslednjo antropološko definicijo nacije: »To je zamišljena
politična skupnost, zamišljena kot obenem inherentno omejena in suverena /prevedel P. K./.«
Benedict Anderson, Nacija: Zamišljena zajednica: Razmatranja o porijeklu i širenju nacionaliz-
ma, Zagreb 1990, 17.
14 Pojem kulturne intimnosti je v antropologijo uvedel Michael Herzfeld leta 1995. V knjigi s
tem naslovom, ki je bila prvič objavljena leta 1997, o kulturni intimnosti med drugim zapiše sle-
deče: »Kaj je skupna osnova, ki končno ukine možnost jasno definiranih, nespremenljivih raz-
merij moči? Trdim, da ima najpomembnejšo vlogo pri tem kulturna intimnost – prepoznavanje
tistih aspektov kulturne identitete, ki jih občutimo kot vir zunanjega neugodja, a obenem is-
točasno članom skupnosti omogočajo občutek varnosti zaradi pripadanja družbi, občutek do-
mačnosti z osnovami moči, ki lahko ljudem brez pravic v nekem trenutku omogoči določeno
stopnje kreativne nepokorščine, a že v naslednjem pripomore k uspešnemu zastraševanju /pre-
vedel P. K./.« Michael Herzfeld, Kulturna intimnost: Socijalna poetika u nacionalnoj državi, Be-
ograd 2004, 20–21.
