Page 99 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 99
Medijska moč in emancipatorna politika SHS- in jugoslovanskih časopisov
ideološkimi in materialnimi pogoji, v katerih je obravnavani medijski pro-
stor nastajal. V članku je pozornost usmerjena na časopisne članke, ki so se
ukvarjali s prezentiranjem žensk in z ženskim vprašanjem v različnih kon-
tekstih: patriarhalnem, nacionalnem, kozmopolitskem in pacifističnem.
Primeri patriarhalnega in konservativnega medijskega
diskurza
Patriarhalni in konservativni diskurz in z njima povezana pojma tra-
dicije in »zakona močnejšega« so v medvojnem obdobju, tako kot da-
nes, preprečevali kakršnokoli žensko emancipatorno politiko in prisotnost
žensk v javnosti. Ti diskurzi so bili zaznamovani s kultom matere (biolo-
ške, teritorialne in abstraktne – pogosto božje) in so znotraj sebe konstru-
irali ne samo ažurirane mehanizme moči, temveč tudi mehanizme morale,
politike, kulture in drugih sfer po podobi in po potrebah le enega, moške-
ga spola. Antifeministična stališča, ki so bila vpisana v osnove patriarhalne
družbe, so bila regresivna, ne samo v zvezi s položajem žensk v družbi (zgo-
dovini, kulturi, politiki ...), temveč tudi za družbo nasploh. Kot kriptoide-
ologija je bil antifeminizem tako sestavni, celo temeljni del dominantnega
javnega družbeno-političnega diskurza, ki je sebe videl kot univerzalnega.
Procesi modernizacije in sekularizacije so se v novonastali moderni državi
zelo pogosto in paradoksalno držali patriarhalnih obrazcev in so tako za-
postavljali družbeni položaj žensk, še posebej glede volilne pravice, pravi-
ce do zaposlitve, vloge žensk v družinskih odnosih ipd., ter tolerirali druž-
bene pojave, kot so dvojna morala, ženski celibat, nasilje v družini in mno-
ge druge podobne pojave, ki so se pogosto tolerirali kot »sredstva vzgoje«.
Zaradi navedenega je bila emancipacija žensk pogosto zelo težka, še pose-
bej v ruralnem okolju, kjer je živela večina prebivalstva in kjer se je patriar-
hat izvajal v najbolj grobi obliki – na kar kažejo tako mnoge etnografske
študije in tedanji mediji (v katerih se je s položajem podeželskih žensk na
veliko manipuliralo, še posebej v tekstih konservativnih, t. i. elitnih inte-
lektualcev), kot tudi književnost, v kateri so podeželske ženske prikazane
zgolj fiktivno, glede na folklorne afinitete in domišljijo pisateljev.
Začetek ustanavljanja vaških društev, največkrat zbranih okrog te ali
one rokodelske dejavnosti, je omogočil, da se je proces emancipacije pre-
maknil z mrtve točke tudi v tem okolju. A čeprav je bila vloga podeželskih
žensk v preživljanju podeželskih gospodinjstev in razbijanju zadrugarstva v
času prihajajočega kapitalizma odločilna tako za njihovo nadaljnjo eman-
cipacijo kot za modernizacijo družbe, se položaj žensk ni dosti izboljšal –
nasprotno, namesto priznanja zaslug za družbeni napredek so bile obtože-
ideološkimi in materialnimi pogoji, v katerih je obravnavani medijski pro-
stor nastajal. V članku je pozornost usmerjena na časopisne članke, ki so se
ukvarjali s prezentiranjem žensk in z ženskim vprašanjem v različnih kon-
tekstih: patriarhalnem, nacionalnem, kozmopolitskem in pacifističnem.
Primeri patriarhalnega in konservativnega medijskega
diskurza
Patriarhalni in konservativni diskurz in z njima povezana pojma tra-
dicije in »zakona močnejšega« so v medvojnem obdobju, tako kot da-
nes, preprečevali kakršnokoli žensko emancipatorno politiko in prisotnost
žensk v javnosti. Ti diskurzi so bili zaznamovani s kultom matere (biolo-
ške, teritorialne in abstraktne – pogosto božje) in so znotraj sebe konstru-
irali ne samo ažurirane mehanizme moči, temveč tudi mehanizme morale,
politike, kulture in drugih sfer po podobi in po potrebah le enega, moške-
ga spola. Antifeministična stališča, ki so bila vpisana v osnove patriarhalne
družbe, so bila regresivna, ne samo v zvezi s položajem žensk v družbi (zgo-
dovini, kulturi, politiki ...), temveč tudi za družbo nasploh. Kot kriptoide-
ologija je bil antifeminizem tako sestavni, celo temeljni del dominantnega
javnega družbeno-političnega diskurza, ki je sebe videl kot univerzalnega.
Procesi modernizacije in sekularizacije so se v novonastali moderni državi
zelo pogosto in paradoksalno držali patriarhalnih obrazcev in so tako za-
postavljali družbeni položaj žensk, še posebej glede volilne pravice, pravi-
ce do zaposlitve, vloge žensk v družinskih odnosih ipd., ter tolerirali druž-
bene pojave, kot so dvojna morala, ženski celibat, nasilje v družini in mno-
ge druge podobne pojave, ki so se pogosto tolerirali kot »sredstva vzgoje«.
Zaradi navedenega je bila emancipacija žensk pogosto zelo težka, še pose-
bej v ruralnem okolju, kjer je živela večina prebivalstva in kjer se je patriar-
hat izvajal v najbolj grobi obliki – na kar kažejo tako mnoge etnografske
študije in tedanji mediji (v katerih se je s položajem podeželskih žensk na
veliko manipuliralo, še posebej v tekstih konservativnih, t. i. elitnih inte-
lektualcev), kot tudi književnost, v kateri so podeželske ženske prikazane
zgolj fiktivno, glede na folklorne afinitete in domišljijo pisateljev.
Začetek ustanavljanja vaških društev, največkrat zbranih okrog te ali
one rokodelske dejavnosti, je omogočil, da se je proces emancipacije pre-
maknil z mrtve točke tudi v tem okolju. A čeprav je bila vloga podeželskih
žensk v preživljanju podeželskih gospodinjstev in razbijanju zadrugarstva v
času prihajajočega kapitalizma odločilna tako za njihovo nadaljnjo eman-
cipacijo kot za modernizacijo družbe, se položaj žensk ni dosti izboljšal –
nasprotno, namesto priznanja zaslug za družbeni napredek so bile obtože-
