Page 100 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 100
Medijska politika v postsocializmu
ne uničevanja starega, patriarhalnega načina življenja. T. i. kriza patriar-
halne družine je bila povezana z žensko emancipacijo in feminizmom. Pro-
cesu ženske emancipacije, ki je vplival na modernizacijo tako kmečkih kot
delavskih in meščanskih družin – in s tem na modernizacijo celotne druž-
be – so se pripisovali negativni učinki, kot je rušenje natalitete in morale
in splošnih družbenih vrednot (pri ženskah in zaradi žensk). To je bilo še
posebej značilno za urbana okolja, kjer so bile ženske označene kot nosil-
ke vsesplošnega propada dobrega starega patriarhata in njegove tradicije.
Takšnemu splošnemu mnenju so se postavile po robu mnoge tedanje
feministke. Angela Vode, ki se je ukvarjala z družbenimi vidiki družine, je
v zvezi s tem napisala, da je »ženina gospodarska neodvisnost« pripomo-
gla k emancipaciji žensk in k njihovemu duhovnem razvoju, kar je posledič-
no privedlo do spremembe odnosa med možem in ženo:
»Danes tvorita zakonsko zajednico dva povsem samostojna človeka. Ta sa-
mostojnost temelji na gospodarski podlagi, ki upliva tudi na druge činitelje v
skupnem življenju. Dočim je bil mož prej neomejen gospodar družine, stopa
danes njegova absolutno nadarjena vloga v ozadje in se mora umikati ženine-
mu soodločanju glede otrok in vseh drugih družinskih vprašanj. Kdo more to
smatrati kot krizo družine?«3
Na žalost so bili mnogi prepričani da gre prav za to. Poleg neposredno
izraženih kritik in obsodb ženske emancipacije, ki so prihajale predvsem iz
verskega tiska, so obsodbe prihajale tudi od drugih predstavnikov patriar-
halnih stebrov moči – raznih javnih institucij in njihovih javnih glasil. Ar-
gumentacija je v večini primerov temeljila na konservativnem moralizira-
nju ter generalizaciji in manipulaciji iz konteksta iztrganih negativnih pri-
merov iz vsakdanjega življenja, kot tudi na poskusih, da se negativno pri-
kažejo vsa tista dejstva, ki so dokazovala, da imajo ženske enake sposob-
nosti kot moški, da denimo zaradi zaposlenih žensk moški ostajajo brez
služb, da zaradi modernih žensk prihaja do razmaha prostitucije, nemora-
le in spolnih bolezni, da s prevzemanjem »moških« vlog ženske izgublja-
jo svoje »izvorno«ženske lastnosti, da je ženska naravno določena za vlo-
go matere itn. Ta ideologija je bila v času širjenja fašizma privedena do ab-
surda preko desničarskih idej o »rasni higieni« in vlogi žensk v ohranja-
nju »čistosti rase«, kjer naj bi imela odločilno vlogo ravno »nepokvarje-
na« podeželska ženska.
V takšnih konservativnih in patriarhalnih (ter kasneje fašističnih) dis-
kurzih je podeželska ženska prikazana kot čuvarka tradicije, kot mati, kot
3 Angela Vode, Spol in upor, Ljubljana 1998, 175–176.
ne uničevanja starega, patriarhalnega načina življenja. T. i. kriza patriar-
halne družine je bila povezana z žensko emancipacijo in feminizmom. Pro-
cesu ženske emancipacije, ki je vplival na modernizacijo tako kmečkih kot
delavskih in meščanskih družin – in s tem na modernizacijo celotne druž-
be – so se pripisovali negativni učinki, kot je rušenje natalitete in morale
in splošnih družbenih vrednot (pri ženskah in zaradi žensk). To je bilo še
posebej značilno za urbana okolja, kjer so bile ženske označene kot nosil-
ke vsesplošnega propada dobrega starega patriarhata in njegove tradicije.
Takšnemu splošnemu mnenju so se postavile po robu mnoge tedanje
feministke. Angela Vode, ki se je ukvarjala z družbenimi vidiki družine, je
v zvezi s tem napisala, da je »ženina gospodarska neodvisnost« pripomo-
gla k emancipaciji žensk in k njihovemu duhovnem razvoju, kar je posledič-
no privedlo do spremembe odnosa med možem in ženo:
»Danes tvorita zakonsko zajednico dva povsem samostojna človeka. Ta sa-
mostojnost temelji na gospodarski podlagi, ki upliva tudi na druge činitelje v
skupnem življenju. Dočim je bil mož prej neomejen gospodar družine, stopa
danes njegova absolutno nadarjena vloga v ozadje in se mora umikati ženine-
mu soodločanju glede otrok in vseh drugih družinskih vprašanj. Kdo more to
smatrati kot krizo družine?«3
Na žalost so bili mnogi prepričani da gre prav za to. Poleg neposredno
izraženih kritik in obsodb ženske emancipacije, ki so prihajale predvsem iz
verskega tiska, so obsodbe prihajale tudi od drugih predstavnikov patriar-
halnih stebrov moči – raznih javnih institucij in njihovih javnih glasil. Ar-
gumentacija je v večini primerov temeljila na konservativnem moralizira-
nju ter generalizaciji in manipulaciji iz konteksta iztrganih negativnih pri-
merov iz vsakdanjega življenja, kot tudi na poskusih, da se negativno pri-
kažejo vsa tista dejstva, ki so dokazovala, da imajo ženske enake sposob-
nosti kot moški, da denimo zaradi zaposlenih žensk moški ostajajo brez
služb, da zaradi modernih žensk prihaja do razmaha prostitucije, nemora-
le in spolnih bolezni, da s prevzemanjem »moških« vlog ženske izgublja-
jo svoje »izvorno«ženske lastnosti, da je ženska naravno določena za vlo-
go matere itn. Ta ideologija je bila v času širjenja fašizma privedena do ab-
surda preko desničarskih idej o »rasni higieni« in vlogi žensk v ohranja-
nju »čistosti rase«, kjer naj bi imela odločilno vlogo ravno »nepokvarje-
na« podeželska ženska.
V takšnih konservativnih in patriarhalnih (ter kasneje fašističnih) dis-
kurzih je podeželska ženska prikazana kot čuvarka tradicije, kot mati, kot
3 Angela Vode, Spol in upor, Ljubljana 1998, 175–176.
