Page 98 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 98
Medijska politika v postsocializmu
litika je bila neke vrste ogledalo državne politike – v nekakšnem parado-
ksnem medsebojnem prepletanju dominantnih, populističnih in subalter-
nih družbeno-političnih diskurzov.
Zaradi takšne pozicije medijev je medijska reprezentacija države-kralje-
vine postala pogosta podlaga za različna naknadna manipulativna »bra-
nja« in kasnejše zgodovinske revizije (socialistično, etno-nacionalistično/
tranzicijsko in liberalno-demokratsko). Če se – brez posredovanja enodi-
menzionalnih ideoloških ocen in medijskih reprezentacij/cenzur, ki so na-
stale po drugi svetovni vojni, v osemdesetih, v devetdesetih in ki nastaja-
jo še danes – iz današnje perspektive ozremo nazaj na politično prakso me-
dijev iz obdobja med obema vojnama, lahko v njej prepoznamo tri aspekte
kulture, ki jih je definiral Raymond Williams: preživeli (residual), vladajo-
či (dominant) in nastajajoči (emergent),2 ki so z medsebojno povezanostjo
in pogojenostjo oblikovali razcepljeni in dinamični model medijske kultu-
re neke nove evropske postimperialne države v procesu modernizacije v za-
četku dvajsetih let dvajsetega stoletja.
Upoštevajoč navedene aspekte kulture znotraj širšega konteksta kul-
turnega materializma in z usklajevanjem tekstovne (narativne), družbene
(diskurzivne) in zgodovinske (interpretativne) analize medijskih tekstov v
smeri novega historicizma z jasno opredeljenim izhodiščem v feministični
kritiki in praksi, bom poskušala, s pomočjo nekaj tematsko izbranih pri-
merov, pokazati eno izmed mogočih razlag politike delovanja in prikazo-
vanja medijsko posredovane realnosti v medvojni Kraljevini SHS/Jugosla-
viji, ki je bila na različne načine prikazovana in prisvajana v zgodovinah
kasnejših postjugoslovanskih držav. Kljub razpadu Jugoslavije so postju-
goslovanski mediji obdržali nekatere skupne in kontinuirane mehanizme
produciranja medijsko posredovane realnosti, tako da lahko v primerih iz
preteklosti, ki jih bomo obravnavali, jasno prepoznamo obrise današnjega
medijskega diskurza – a imajo današnji mediji, v primerjavi z medvojnimi,
manj emancipatornega potenciala in večjo stopnjo (samo)cenzure, čeprav
naj bi živeli v času »svobodnih medijev« in spolne enakopravnosti. Med
raziskovanjem jugoslovanske nacionalne ideologije in patriarhalnih druž-
benih načel od dvajsetih let dalje ter feministične liminalne prakse in nje-
nega aktivizma (pacifizma) konec tridesetih let smo našli nekatere indika-
tivne primere delovanja in učinkov medijskega diskurza pod določenimi
ta gibanja so bila antimilitaristična, antimimetična, antropocentrična in na nek način humani-
stična. Primerjaj Subotić Irina, Les Avant-Gardes Historiques: Dadaisme, Zenithisme et Surre-
alisme, v: L’Espace Yougoslave - Un Siecle d’Histoire, Pariz 1998, 256–265; Gojko Tešić, Zli vol-
šebici 1917–1943, Beograd 1983.
2 Raymond Williams, Marxism and Literature, Oxford 1977, 123.
litika je bila neke vrste ogledalo državne politike – v nekakšnem parado-
ksnem medsebojnem prepletanju dominantnih, populističnih in subalter-
nih družbeno-političnih diskurzov.
Zaradi takšne pozicije medijev je medijska reprezentacija države-kralje-
vine postala pogosta podlaga za različna naknadna manipulativna »bra-
nja« in kasnejše zgodovinske revizije (socialistično, etno-nacionalistično/
tranzicijsko in liberalno-demokratsko). Če se – brez posredovanja enodi-
menzionalnih ideoloških ocen in medijskih reprezentacij/cenzur, ki so na-
stale po drugi svetovni vojni, v osemdesetih, v devetdesetih in ki nastaja-
jo še danes – iz današnje perspektive ozremo nazaj na politično prakso me-
dijev iz obdobja med obema vojnama, lahko v njej prepoznamo tri aspekte
kulture, ki jih je definiral Raymond Williams: preživeli (residual), vladajo-
či (dominant) in nastajajoči (emergent),2 ki so z medsebojno povezanostjo
in pogojenostjo oblikovali razcepljeni in dinamični model medijske kultu-
re neke nove evropske postimperialne države v procesu modernizacije v za-
četku dvajsetih let dvajsetega stoletja.
Upoštevajoč navedene aspekte kulture znotraj širšega konteksta kul-
turnega materializma in z usklajevanjem tekstovne (narativne), družbene
(diskurzivne) in zgodovinske (interpretativne) analize medijskih tekstov v
smeri novega historicizma z jasno opredeljenim izhodiščem v feministični
kritiki in praksi, bom poskušala, s pomočjo nekaj tematsko izbranih pri-
merov, pokazati eno izmed mogočih razlag politike delovanja in prikazo-
vanja medijsko posredovane realnosti v medvojni Kraljevini SHS/Jugosla-
viji, ki je bila na različne načine prikazovana in prisvajana v zgodovinah
kasnejših postjugoslovanskih držav. Kljub razpadu Jugoslavije so postju-
goslovanski mediji obdržali nekatere skupne in kontinuirane mehanizme
produciranja medijsko posredovane realnosti, tako da lahko v primerih iz
preteklosti, ki jih bomo obravnavali, jasno prepoznamo obrise današnjega
medijskega diskurza – a imajo današnji mediji, v primerjavi z medvojnimi,
manj emancipatornega potenciala in večjo stopnjo (samo)cenzure, čeprav
naj bi živeli v času »svobodnih medijev« in spolne enakopravnosti. Med
raziskovanjem jugoslovanske nacionalne ideologije in patriarhalnih druž-
benih načel od dvajsetih let dalje ter feministične liminalne prakse in nje-
nega aktivizma (pacifizma) konec tridesetih let smo našli nekatere indika-
tivne primere delovanja in učinkov medijskega diskurza pod določenimi
ta gibanja so bila antimilitaristična, antimimetična, antropocentrična in na nek način humani-
stična. Primerjaj Subotić Irina, Les Avant-Gardes Historiques: Dadaisme, Zenithisme et Surre-
alisme, v: L’Espace Yougoslave - Un Siecle d’Histoire, Pariz 1998, 256–265; Gojko Tešić, Zli vol-
šebici 1917–1943, Beograd 1983.
2 Raymond Williams, Marxism and Literature, Oxford 1977, 123.
