Page 90 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 90
Argumentacija v jeziku
sti (položajev) in usmeritev različnih izjavljalnih položajev, ki jih je mogoče
razločiti znotraj dane izjave. Na ta način bi se lahko lotili analize primera
(1‘) s pomočjo govorca in (vsaj) treh izjavljalcev:8
I1 predstavi neko dejstvo D (na primer jutrišnjo zabavo, (lahko pa bi
šlo seveda tudi za kaj povsem drugega, saj govorimo le o stališčih in usme-
ritvah, ne pa o konkretno in dobesedno izrečenih besedah)), in svojo pred-
stavitev formulira (če seveda ostanemo pri primeru jutrišnje zabave) kot
povabilo;
I2 soglaša s predstavitvijo I1 in sprejme povabilo;
I3 podvomi o iskrenosti I2 in njegovo sprejetje povabila (sprejetje pova-
bila s strani I2) predstavi kot dvomljivo;
I2‘ nasprotuje (dvomu) I3 in sprejem povabila potrdi z bolj zavezujo-
čo obliko.
Upal bi si tvegati celo tole, argumentativno interpretacijo primera (1‘):
govorec G (govorec, ki izjavlja (1‘), in prav zaradi tega razloga) se staplja s
stališčem I2‘ in s tem argumentira za tak(šen)le sklep S: drugi poseg I2 (to-
rej I2‘, s katerim se govorec staplja) je treba vzeti kot zadosten argument za
njegov (I2) prihod.
Performativ bi bil tako ne le polifon – podoba (in opis) svojega lastnega
izjavljanja skozi soočenje več izjavljalcev, ki bi sogovorcu s tem olajšala pre-
poznanje njegove ilokucijske moči – temveč tudi argumentativen: eksplicit-
ni performativ (»Obljubljam, da bom prišel.«) bi tako nastopal kot močnej-
ši argument (za »moj prihod«) kot kaka druga izjava z le morebitno, poten-
cialno ilokucijsko močjo (na primer »Pridem.«).
V potrditev pravkar povedanega bom povzel kar Austina samega. Že
v svojem članku Other Minds iz leta 1939, v katerem se je prvič lotil per-
formativne problematike, Austin primerja, po eni strani izjave kot Oblju-
bljam, da … in Imam namen, da …, po drugi pa Vem, da … in Mislim, da …,
in ugotavlja tole: dokler ostajam pri izrazih kot Imam namen, da …, to, na
neki način, zadeva le mene: le jaz sam namreč lahko vem, da je moj namen
storiti to in to. In če bo moj sogovorec vzel takšen izraz mojih namenov kot
8 Na »vsaj« vztrajam zato, ker sem prepričan, da moramo, ko govorimo o izjavljalcih v Ducroto-
vem smislu, skrbno uporabljati »Ockhamovo britev«, in ne množiti jezikovnih entitet, če zato
nimamo zadostnih (in seveda nujnih) razlogov. Z drugimi besedami: nikakor nisem prepričan,
da za analizo pragmatičnih rab francoskega argumentativnega veznika toujours (prim. A. Cadi-
ot, O. Ducrot, T.-B. Nguyen in A. Vicher, Sous un mot, une controverse: Les emplois pragma-
tiques de ‘Toujours‘, v: Modèles linguistiques VII (1985), 2, 105–124) – gre za morda najbolj po-
drobno aplikacijo Ducrotove teorije polifonije v jeziku, ki smo jo že predstavili v poglavju Med
argumentativnimi vezniki in polifonijo – res potrebujemo kar pet (5) izjavljalcev.
sti (položajev) in usmeritev različnih izjavljalnih položajev, ki jih je mogoče
razločiti znotraj dane izjave. Na ta način bi se lahko lotili analize primera
(1‘) s pomočjo govorca in (vsaj) treh izjavljalcev:8
I1 predstavi neko dejstvo D (na primer jutrišnjo zabavo, (lahko pa bi
šlo seveda tudi za kaj povsem drugega, saj govorimo le o stališčih in usme-
ritvah, ne pa o konkretno in dobesedno izrečenih besedah)), in svojo pred-
stavitev formulira (če seveda ostanemo pri primeru jutrišnje zabave) kot
povabilo;
I2 soglaša s predstavitvijo I1 in sprejme povabilo;
I3 podvomi o iskrenosti I2 in njegovo sprejetje povabila (sprejetje pova-
bila s strani I2) predstavi kot dvomljivo;
I2‘ nasprotuje (dvomu) I3 in sprejem povabila potrdi z bolj zavezujo-
čo obliko.
Upal bi si tvegati celo tole, argumentativno interpretacijo primera (1‘):
govorec G (govorec, ki izjavlja (1‘), in prav zaradi tega razloga) se staplja s
stališčem I2‘ in s tem argumentira za tak(šen)le sklep S: drugi poseg I2 (to-
rej I2‘, s katerim se govorec staplja) je treba vzeti kot zadosten argument za
njegov (I2) prihod.
Performativ bi bil tako ne le polifon – podoba (in opis) svojega lastnega
izjavljanja skozi soočenje več izjavljalcev, ki bi sogovorcu s tem olajšala pre-
poznanje njegove ilokucijske moči – temveč tudi argumentativen: eksplicit-
ni performativ (»Obljubljam, da bom prišel.«) bi tako nastopal kot močnej-
ši argument (za »moj prihod«) kot kaka druga izjava z le morebitno, poten-
cialno ilokucijsko močjo (na primer »Pridem.«).
V potrditev pravkar povedanega bom povzel kar Austina samega. Že
v svojem članku Other Minds iz leta 1939, v katerem se je prvič lotil per-
formativne problematike, Austin primerja, po eni strani izjave kot Oblju-
bljam, da … in Imam namen, da …, po drugi pa Vem, da … in Mislim, da …,
in ugotavlja tole: dokler ostajam pri izrazih kot Imam namen, da …, to, na
neki način, zadeva le mene: le jaz sam namreč lahko vem, da je moj namen
storiti to in to. In če bo moj sogovorec vzel takšen izraz mojih namenov kot
8 Na »vsaj« vztrajam zato, ker sem prepričan, da moramo, ko govorimo o izjavljalcih v Ducroto-
vem smislu, skrbno uporabljati »Ockhamovo britev«, in ne množiti jezikovnih entitet, če zato
nimamo zadostnih (in seveda nujnih) razlogov. Z drugimi besedami: nikakor nisem prepričan,
da za analizo pragmatičnih rab francoskega argumentativnega veznika toujours (prim. A. Cadi-
ot, O. Ducrot, T.-B. Nguyen in A. Vicher, Sous un mot, une controverse: Les emplois pragma-
tiques de ‘Toujours‘, v: Modèles linguistiques VII (1985), 2, 105–124) – gre za morda najbolj po-
drobno aplikacijo Ducrotove teorije polifonije v jeziku, ki smo jo že predstavili v poglavju Med
argumentativnimi vezniki in polifonijo – res potrebujemo kar pet (5) izjavljalcev.
