Page 88 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 88
Argumentacija v jeziku
Toda, pravkar smo videli, da ta daljica ni »zvezno prehodna«, da nam-
reč ilokucijska dejanja, ki bi se razvrstila nekje na sredini te daljice, kjer naj
bi se konvencije in intence stikale ali celo prehajale ene v druge, ne obstaja-
jo, ali natančneje ne morejo obstajati: so namreč bodisi le konvencionalna
bodisi le intencionalna:
In celo več kot to!
Dejanja, ki so »temeljno konvencionalna«, lahko uspejo tudi, če govo-
rec ni imel intence, ki naj bi bila potrebna za izvršitev tega dejanja, medtem
ko »temeljno intencionalna« dejanja ne morejo uspeti, četudi je govorec sto-
ril vse, da bi sogovorec prepoznal njegovo intenco.
Sklep, ki ga iz tega lahko potegnemo, je seveda, da intence za uspeh
performativov niso pertinentne: to, kar performativi potrebujejo, je mini-
mum konvencionalnosti. »Temeljno konvencionalni« performativi se za-
radi manka konvencionalnosti seveda ne morejo pritoževati: v večini pri-
merov so prav družbene konvencije tiste, ki jo zagotavljajo. »Temeljno in-
tencionalni« performativi pa se morajo s tem mankom neprestano sooča-
ti in ga seveda poskušati nekako (u)blažiti, zato – in to je moja (hipo)teza –
uprizarjajo podobo izjavljanja, ki je v teku, (za)igrajo torej ta manjkajoči koš-
ček (družbene) konvencionalnosti, da bi na ta način zagotovili prepoznanje
intencioniranega (performativnega) dejanja. Kaj to pomeni?
Ducrot, katerega teorijo argumentacije smo orisali na nekem drugem
mestu,7 ne loči samo med govorečim subjektom kot empiričnim bitjem, in
govorcem kot bitjem diskurza, temveč v okviru koncepta govorca, razliku-
je tudi med več izjavljalci, ki so (tako) povsem diskurzivne in znotrajjezi-
kovne entitete.
Govorec (avtor) je tisti, ki je odgovoren le za dejanje izjavljanja v najo-
snovnejšem smislu, to je za pojavitev dane izjave kot izjave, kot konkretne,
partikularne realizacije abstraktne stavčne sheme, v okviru te izjave pa so-
oča oziroma daje besedo več izjavljalcem, in ti, ne govorec, so izvor stališč,
7 I. Ž. Žagar, Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom, Anthropos (1991), III/IV,
172–185.
Toda, pravkar smo videli, da ta daljica ni »zvezno prehodna«, da nam-
reč ilokucijska dejanja, ki bi se razvrstila nekje na sredini te daljice, kjer naj
bi se konvencije in intence stikale ali celo prehajale ene v druge, ne obstaja-
jo, ali natančneje ne morejo obstajati: so namreč bodisi le konvencionalna
bodisi le intencionalna:
In celo več kot to!
Dejanja, ki so »temeljno konvencionalna«, lahko uspejo tudi, če govo-
rec ni imel intence, ki naj bi bila potrebna za izvršitev tega dejanja, medtem
ko »temeljno intencionalna« dejanja ne morejo uspeti, četudi je govorec sto-
ril vse, da bi sogovorec prepoznal njegovo intenco.
Sklep, ki ga iz tega lahko potegnemo, je seveda, da intence za uspeh
performativov niso pertinentne: to, kar performativi potrebujejo, je mini-
mum konvencionalnosti. »Temeljno konvencionalni« performativi se za-
radi manka konvencionalnosti seveda ne morejo pritoževati: v večini pri-
merov so prav družbene konvencije tiste, ki jo zagotavljajo. »Temeljno in-
tencionalni« performativi pa se morajo s tem mankom neprestano sooča-
ti in ga seveda poskušati nekako (u)blažiti, zato – in to je moja (hipo)teza –
uprizarjajo podobo izjavljanja, ki je v teku, (za)igrajo torej ta manjkajoči koš-
ček (družbene) konvencionalnosti, da bi na ta način zagotovili prepoznanje
intencioniranega (performativnega) dejanja. Kaj to pomeni?
Ducrot, katerega teorijo argumentacije smo orisali na nekem drugem
mestu,7 ne loči samo med govorečim subjektom kot empiričnim bitjem, in
govorcem kot bitjem diskurza, temveč v okviru koncepta govorca, razliku-
je tudi med več izjavljalci, ki so (tako) povsem diskurzivne in znotrajjezi-
kovne entitete.
Govorec (avtor) je tisti, ki je odgovoren le za dejanje izjavljanja v najo-
snovnejšem smislu, to je za pojavitev dane izjave kot izjave, kot konkretne,
partikularne realizacije abstraktne stavčne sheme, v okviru te izjave pa so-
oča oziroma daje besedo več izjavljalcem, in ti, ne govorec, so izvor stališč,
7 I. Ž. Žagar, Argumentacija v jeziku proti argumentaciji z jezikom, Anthropos (1991), III/IV,
172–185.
