Page 92 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 92
Argumentacija v jeziku
Austinu (in teoriji performativa sploh) so pogosto očitali, zlasti socio-
logi, da besedam pripisuje nekakšno notranjo magično moč. Bourdieu na
primer piše:
»/I/lokucijske moči izrazov /…/ ni mogoče najti v besedah samih, kakor so
»performativi« … Moč besed ni nič drugega kot delegirana moč pooblaščene-
ga govorca, njegove besede /…/ pa v najboljšem primeru le eden od dokazov
jamstva njegove pooblaščenosti. Poskušati lingvistično razumeti moč jezikovnih
pojavov, v govoru iskati logični princip in princip učinkovitosti govorice insti-
tucije, pomeni pozabiti, da avtoriteta v govor prihaja od zunaj /vsi poudarki I.
Ž. Ž./.«9
Res je in Austin ni tega nikoli zanikal – vsaj v svoji prvi teoriji ne – ,
prav to namreč trdi, ko govori o »primernih okoliščinah« in »pooblašče-
nih osebah«.
Toda, če je (res) tako, potem bi morali pravzaprav tudi na »temeljno
konvencionalnem« polu, na polu, ki nima potrebe, da bi z uprizarjanjem
pogojev izjavljanja neke izjave blažil manko konvencionalnosti, ločevati
med govorcem in (vsaj enim) izjavljalcem. Zakaj?
Preden odgovorimo na to vprašanje, premerimo (konceptualno)
razdaljo med obema poloma naše daljice na primeru neke že malce zapra-
šene teorije, namreč moralne filozofije H. A. Pricharda. Ker smo o Prichar-
du podrobneje že pisali,10 bomo povzemajoč tisto najnujnejše, njegovo teo-
rijo le prestavili v drugačen konceptualni okvir.
Prichard, ki je bil eden od Austinovih učiteljev, je danes pravzaprav ne-
znan, njegovi spisi pa bodisi pozabljeni bodisi težko dostopni. Na razpola-
go imamo le drobno knjižico njegovih člankov, ki so leta 1965 izšli pri Ox-
ford University Press pod naslovom Moral Obligation.
Kakor koli že, pred II. svetovno vojno je bil eden najbolj cenjenih profe-
sorjev moralne filozofije v Oxfordu in čeprav je preziral filozofe Austinove
generacije in vsakršno logično obravnavanje filozofskih problemov, sta se z
Austinom medsebojno izjemno spoštovala.
Isaiah Berlin se spominja, da je Austin že v letih 1933–35 razpravljal o
Prichardovih pogledih na »moralno zavezanost«, o temi torej, ki bo po-
stala vir performativne diskusije, l. 1947, leto dni po predstavitvi njegove
prve performativne teorije filozofskima društvoma Oxforda in Cambrid-
9 P. Bourdieu, Ce que parler veut dire, Pariz 1982, 105.
10 Zainteresirani bralec bo podrobnosti našel v I. Ž. Žagar, Zagatnost performativnosti ali kako
obljubiti, Ljubljana 1989, 23–30, ter v M. Grgič in I. Ž. Žagar, Čas in dejanje v jeziku: oblikovan-
je performativne teorije na Slovenskem, Ljubljana 2004.
Austinu (in teoriji performativa sploh) so pogosto očitali, zlasti socio-
logi, da besedam pripisuje nekakšno notranjo magično moč. Bourdieu na
primer piše:
»/I/lokucijske moči izrazov /…/ ni mogoče najti v besedah samih, kakor so
»performativi« … Moč besed ni nič drugega kot delegirana moč pooblaščene-
ga govorca, njegove besede /…/ pa v najboljšem primeru le eden od dokazov
jamstva njegove pooblaščenosti. Poskušati lingvistično razumeti moč jezikovnih
pojavov, v govoru iskati logični princip in princip učinkovitosti govorice insti-
tucije, pomeni pozabiti, da avtoriteta v govor prihaja od zunaj /vsi poudarki I.
Ž. Ž./.«9
Res je in Austin ni tega nikoli zanikal – vsaj v svoji prvi teoriji ne – ,
prav to namreč trdi, ko govori o »primernih okoliščinah« in »pooblašče-
nih osebah«.
Toda, če je (res) tako, potem bi morali pravzaprav tudi na »temeljno
konvencionalnem« polu, na polu, ki nima potrebe, da bi z uprizarjanjem
pogojev izjavljanja neke izjave blažil manko konvencionalnosti, ločevati
med govorcem in (vsaj enim) izjavljalcem. Zakaj?
Preden odgovorimo na to vprašanje, premerimo (konceptualno)
razdaljo med obema poloma naše daljice na primeru neke že malce zapra-
šene teorije, namreč moralne filozofije H. A. Pricharda. Ker smo o Prichar-
du podrobneje že pisali,10 bomo povzemajoč tisto najnujnejše, njegovo teo-
rijo le prestavili v drugačen konceptualni okvir.
Prichard, ki je bil eden od Austinovih učiteljev, je danes pravzaprav ne-
znan, njegovi spisi pa bodisi pozabljeni bodisi težko dostopni. Na razpola-
go imamo le drobno knjižico njegovih člankov, ki so leta 1965 izšli pri Ox-
ford University Press pod naslovom Moral Obligation.
Kakor koli že, pred II. svetovno vojno je bil eden najbolj cenjenih profe-
sorjev moralne filozofije v Oxfordu in čeprav je preziral filozofe Austinove
generacije in vsakršno logično obravnavanje filozofskih problemov, sta se z
Austinom medsebojno izjemno spoštovala.
Isaiah Berlin se spominja, da je Austin že v letih 1933–35 razpravljal o
Prichardovih pogledih na »moralno zavezanost«, o temi torej, ki bo po-
stala vir performativne diskusije, l. 1947, leto dni po predstavitvi njegove
prve performativne teorije filozofskima društvoma Oxforda in Cambrid-
9 P. Bourdieu, Ce que parler veut dire, Pariz 1982, 105.
10 Zainteresirani bralec bo podrobnosti našel v I. Ž. Žagar, Zagatnost performativnosti ali kako
obljubiti, Ljubljana 1989, 23–30, ter v M. Grgič in I. Ž. Žagar, Čas in dejanje v jeziku: oblikovan-
je performativne teorije na Slovenskem, Ljubljana 2004.
