Page 89 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 89
Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način
izraženih v in z izjavljanjem (dane) izjave. Izjavljalci so tako elementi smis-
la izjave, njihova konfrontacija – konfrontacija njihovih stališč – pa tvori
opis izjavljanja oziroma uprizarja njegovo podobo.
Lep primer oziroma natančneje lep dokaz polifone narave govora pred-
stavljajo zanikane izjave. Na tem mestu jih omenjam predvsem zato, ker
izvrstno dokazujejo, da izjavljalci v Ducrotovem smislu niso nikakršne
izmišljotine.
Vzemimo izjavo
(7) Ta žoga ni rdeča.
Govorec te izjave sooča vsaj dva izjavljalca: prvega (I1), ki zatrjuje, da
je žoga rdeča, in drugega (I2), ki tej izjavi nasprotuje (poudarjam: ne na-
sprotuje propozicionalni vsebini »kot taki«, temveč propozicionalni vse-
bini kot izjavljeni).
Zakaj lahko ravnamo na tak način? Kaj naj avtorizira, da lahko znotraj
ene same izjave razločimo kar dva izjavljalca?
V danem primeru že samo dejstvo, da v okviru tistega, čemur ponava-
di pravimo realnost, ni ničesar, kar bi – »realno«, »materialno« – ustre-
zalo atributu »ne-rdeč«, da v realnem svetu torej ni prav nikakršne enti-
tete, ki bi jo lahko pozitivno opredelili kot ne-rdečo: imamo na primer le
žoge, ki so zelene, rdeče, rumene itd. Seveda pa je ta(kšen) argument še-
pav, saj poznamo tudi takšne entitete, kakršni sta na primer »nezacelje-
na rana« ali »neposlikano platno«. Natančnejši odgovor na zgoraj zasta-
vljeno vprašanje moramo torej iskati v polju izjavljalne logike, ne ontologi-
je. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da kadar pravimo (kadar tr-
dimo), da nekaj ni x, nasprotujemo neki izjavi (ne stavku, temveč izjavi, to-
rej njegovi vsakokratni in s ko(n)tekstom pogojeni realizaciji) – morda pred-
hodni, morda skriti (implicitni, zamolčani) –, ki trdi nasprotno. Govorec
izjave (7) tako nujno sooča dva izjavljalca z različnimi stališči in se staplja s
tistim, ki nasprotuje zatrjevanju rdečosti žoge.
Seveda pa stališč različnih izjavljalcev ne moremo predstaviti tako, kot
sem to storil v primeru (3‘‘). Z drugimi besedami povedano to pomeni, da
stališčem različnih izjavljalcev, ki jih soočamo znotraj neke izjave, ne mo-
remo pripisati enakega statusa, kot ga ima izjava, ki smo jo vzeli za pred-
met analize. Stališča posameznih izjavljalcev namreč niso nič drugega kot
proizvod te iste analize, in imajo torej povsem abstraktno-teoretski status.
Stališč različnih izjavljalcev torej ne moremo in ne smemo predstavi-
ti kot dejansko (in dobesedno) izrečene izjave, temveč le v obliki vmeščeno-
izraženih v in z izjavljanjem (dane) izjave. Izjavljalci so tako elementi smis-
la izjave, njihova konfrontacija – konfrontacija njihovih stališč – pa tvori
opis izjavljanja oziroma uprizarja njegovo podobo.
Lep primer oziroma natančneje lep dokaz polifone narave govora pred-
stavljajo zanikane izjave. Na tem mestu jih omenjam predvsem zato, ker
izvrstno dokazujejo, da izjavljalci v Ducrotovem smislu niso nikakršne
izmišljotine.
Vzemimo izjavo
(7) Ta žoga ni rdeča.
Govorec te izjave sooča vsaj dva izjavljalca: prvega (I1), ki zatrjuje, da
je žoga rdeča, in drugega (I2), ki tej izjavi nasprotuje (poudarjam: ne na-
sprotuje propozicionalni vsebini »kot taki«, temveč propozicionalni vse-
bini kot izjavljeni).
Zakaj lahko ravnamo na tak način? Kaj naj avtorizira, da lahko znotraj
ene same izjave razločimo kar dva izjavljalca?
V danem primeru že samo dejstvo, da v okviru tistega, čemur ponava-
di pravimo realnost, ni ničesar, kar bi – »realno«, »materialno« – ustre-
zalo atributu »ne-rdeč«, da v realnem svetu torej ni prav nikakršne enti-
tete, ki bi jo lahko pozitivno opredelili kot ne-rdečo: imamo na primer le
žoge, ki so zelene, rdeče, rumene itd. Seveda pa je ta(kšen) argument še-
pav, saj poznamo tudi takšne entitete, kakršni sta na primer »nezacelje-
na rana« ali »neposlikano platno«. Natančnejši odgovor na zgoraj zasta-
vljeno vprašanje moramo torej iskati v polju izjavljalne logike, ne ontologi-
je. Z drugimi besedami povedano to pomeni, da kadar pravimo (kadar tr-
dimo), da nekaj ni x, nasprotujemo neki izjavi (ne stavku, temveč izjavi, to-
rej njegovi vsakokratni in s ko(n)tekstom pogojeni realizaciji) – morda pred-
hodni, morda skriti (implicitni, zamolčani) –, ki trdi nasprotno. Govorec
izjave (7) tako nujno sooča dva izjavljalca z različnimi stališči in se staplja s
tistim, ki nasprotuje zatrjevanju rdečosti žoge.
Seveda pa stališč različnih izjavljalcev ne moremo predstaviti tako, kot
sem to storil v primeru (3‘‘). Z drugimi besedami povedano to pomeni, da
stališčem različnih izjavljalcev, ki jih soočamo znotraj neke izjave, ne mo-
remo pripisati enakega statusa, kot ga ima izjava, ki smo jo vzeli za pred-
met analize. Stališča posameznih izjavljalcev namreč niso nič drugega kot
proizvod te iste analize, in imajo torej povsem abstraktno-teoretski status.
Stališč različnih izjavljalcev torej ne moremo in ne smemo predstavi-
ti kot dejansko (in dobesedno) izrečene izjave, temveč le v obliki vmeščeno-
