Page 86 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 86
Argumentacija v jeziku
(5‘) A: Zapusti sobo!
B: Prosim?
A: Ukazujem ti, da zapustiš sobo!
ali
(6‘) A: Ali lahko zapreš vrata?
B: Kaj?
A: Prosim te, da zapreš vrata!
Opazili boste, da je uporabljeni postopek na moč podoben postopku,
ki ga je predlagal Austin, da bi rešil svojo prvo teorijo performativnosti,
preden jo je razpustil v mnogo splošnejši teoriji govornih dejanj. Naj ga še
enkrat citiram:
»Vendar pa nikakor ni nujno, da bi biti morala neka izjava zato, da bi imela per-
formativni učinek, izražena v eni od tistih oblik, ki veljajo za normalne. Reči,
‘Zaprite vrata,‘ je, to se vidi, prav tako performativ, prav tako izvršitev nekega
dejanja, kakor reči, ‘Ukazujem vam, da zaprete vrata‘.«3
Sklep, ki ga iz tega izpelje Austin, je takšen: če nismo prepričani, da je
neka izjava performativna, jo vedno lahko »prevedemo« v njeno normal-
no oziroma kanonično obliko, to je, jo prefiksiramo z eksplicitnim perfor-
mativom.
Ali to pomeni, da je performativ – in v zvezi s tem ponovno vztrajam
na konceptu performativnosti, kakor ga je zamejil Benveniste, ki je naspro-
toval razpustitvi performativa v ilokucijsko dejanje, na zamejitvi torej, ki
vztraja na nujnosti, da mora sleherna »performativna izjava imenovati go-
vorno dejavnost in njenega vršilca«;4 namenoma se skratka omejujem na
izjave, ki jim ponavadi pravimo eksplicitni performativi, in se sploh ne bom
loteval izjav, ki bi utegnile (ali pa tudi ne) imeti neko potencialno ilokucij-
sko moč –, ali to torej pomeni, da performativ ni le polifon, temveč tudi
– Bog obvaruj! – konstativen, vsaj v pojasnjevalnem smislu, to je, da poja-
snjuje (ilokucijsko) moč izjave, katere nadaljevanje (oziroma pojasnilo) je?
Preden odgovorimo na to vprašanje, si najprej oglejmo t. i. Strawsonovo
daljico. V slavnem Strawsonovem članku o intenci in konvenciji v govornih
dejanjih je namreč razdelek, ki je, vsaj po mojem mnenju, premalo znan in
cenjen, še manj pa uporabljan.
3 J. L. Austin, Performatif-Constatif, v: La philosophie analytique, Pariz 1962, 174.
4 E. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1988, 297.
(5‘) A: Zapusti sobo!
B: Prosim?
A: Ukazujem ti, da zapustiš sobo!
ali
(6‘) A: Ali lahko zapreš vrata?
B: Kaj?
A: Prosim te, da zapreš vrata!
Opazili boste, da je uporabljeni postopek na moč podoben postopku,
ki ga je predlagal Austin, da bi rešil svojo prvo teorijo performativnosti,
preden jo je razpustil v mnogo splošnejši teoriji govornih dejanj. Naj ga še
enkrat citiram:
»Vendar pa nikakor ni nujno, da bi biti morala neka izjava zato, da bi imela per-
formativni učinek, izražena v eni od tistih oblik, ki veljajo za normalne. Reči,
‘Zaprite vrata,‘ je, to se vidi, prav tako performativ, prav tako izvršitev nekega
dejanja, kakor reči, ‘Ukazujem vam, da zaprete vrata‘.«3
Sklep, ki ga iz tega izpelje Austin, je takšen: če nismo prepričani, da je
neka izjava performativna, jo vedno lahko »prevedemo« v njeno normal-
no oziroma kanonično obliko, to je, jo prefiksiramo z eksplicitnim perfor-
mativom.
Ali to pomeni, da je performativ – in v zvezi s tem ponovno vztrajam
na konceptu performativnosti, kakor ga je zamejil Benveniste, ki je naspro-
toval razpustitvi performativa v ilokucijsko dejanje, na zamejitvi torej, ki
vztraja na nujnosti, da mora sleherna »performativna izjava imenovati go-
vorno dejavnost in njenega vršilca«;4 namenoma se skratka omejujem na
izjave, ki jim ponavadi pravimo eksplicitni performativi, in se sploh ne bom
loteval izjav, ki bi utegnile (ali pa tudi ne) imeti neko potencialno ilokucij-
sko moč –, ali to torej pomeni, da performativ ni le polifon, temveč tudi
– Bog obvaruj! – konstativen, vsaj v pojasnjevalnem smislu, to je, da poja-
snjuje (ilokucijsko) moč izjave, katere nadaljevanje (oziroma pojasnilo) je?
Preden odgovorimo na to vprašanje, si najprej oglejmo t. i. Strawsonovo
daljico. V slavnem Strawsonovem članku o intenci in konvenciji v govornih
dejanjih je namreč razdelek, ki je, vsaj po mojem mnenju, premalo znan in
cenjen, še manj pa uporabljan.
3 J. L. Austin, Performatif-Constatif, v: La philosophie analytique, Pariz 1962, 174.
4 E. Benveniste, Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1988, 297.
