Page 85 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 85
Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način
ličici pa B ne odgovarja več »preprosto« na A-jevo vprašanje, temveč se, s
tem, ko izvrši dejanje obljube, svečano obveže, da bo prišel. Kaj to pomeni?
Če si pobliže ogledamo B-jev odgovor, v drugi različici opazimo, da B
sploh ne odgovarja na A-jevo vprašanje: A od njega namreč ni zahteval, naj
mu obljubi, da bo prišel, temveč le, naj mu pove, ali bo prišel ali ne. Ne, ni-
kakor ne gre za to, da bi bil preveč dlakocepski, skušam le slediti Austi-
nu, ki v delu Sense and Sensibilia vztraja na leibnizovski maksimi, ki pra-
vi nekako takole: če v vsakdanjem jeziku obstajajo razlike, četudi še tako
neznatne, potem mora biti za to nedvomno dober razlog.
In če je tako, potem je očitno, da v drugi različici B odgovarja na neko
drugo vprašanje, na neki drugi konverzacijski poseg, ki je sicer odsoten
iz danega/obravnavanega konverzacijskega drobca, toda interpretativno
predpostavljen prav s prisotnostjo – z dejanjem izjavljanja – performativ-
nega obrazca.
»Globinska struktura« – če si lahko izposodim ta izraz iz nekega dru-
gega konceptualnega polja – druge različice dialoga bi morala biti torej po-
liloška in ne le dialoška, nekako takšna:
(3‘‘) A: Jutri zvečer imamo zabavo. Ali prideš?
B: Pridem.
C: To bi bilo pa res presenečenje! Ponavadi nikoli ne prideš!
B: Obljubljam, da pridem.
Vendar pa glagolu ‘obljubiti‘ pogosto pripisujejo nekako poseben status,
ki naj bi sklepom, ki jih je iz primerov, v katerih nastopa, mogoče potegniti,
jemal zanesljivost in splošno veljavnost. Poskusimo torej še z drugimi gla-
goli, na primer ‘ukazati‘ in ‘prositi‘.
Vsekakor še vedno ostajam na moč začuden nad izjavama kot
(5) Ukazujem ti, da zapustiš sobo.
ali
(6) Prosim te, da zapreš vrata.
vzetima, seveda, izven ko(n)teksta.
Takšni izjavi ponavadi predpostavljata vsaj še eno, predhodno in (pona-
vadi) slabo razumljeno izjavo, katere pojasnilo hočeta biti.
Na primer:
ličici pa B ne odgovarja več »preprosto« na A-jevo vprašanje, temveč se, s
tem, ko izvrši dejanje obljube, svečano obveže, da bo prišel. Kaj to pomeni?
Če si pobliže ogledamo B-jev odgovor, v drugi različici opazimo, da B
sploh ne odgovarja na A-jevo vprašanje: A od njega namreč ni zahteval, naj
mu obljubi, da bo prišel, temveč le, naj mu pove, ali bo prišel ali ne. Ne, ni-
kakor ne gre za to, da bi bil preveč dlakocepski, skušam le slediti Austi-
nu, ki v delu Sense and Sensibilia vztraja na leibnizovski maksimi, ki pra-
vi nekako takole: če v vsakdanjem jeziku obstajajo razlike, četudi še tako
neznatne, potem mora biti za to nedvomno dober razlog.
In če je tako, potem je očitno, da v drugi različici B odgovarja na neko
drugo vprašanje, na neki drugi konverzacijski poseg, ki je sicer odsoten
iz danega/obravnavanega konverzacijskega drobca, toda interpretativno
predpostavljen prav s prisotnostjo – z dejanjem izjavljanja – performativ-
nega obrazca.
»Globinska struktura« – če si lahko izposodim ta izraz iz nekega dru-
gega konceptualnega polja – druge različice dialoga bi morala biti torej po-
liloška in ne le dialoška, nekako takšna:
(3‘‘) A: Jutri zvečer imamo zabavo. Ali prideš?
B: Pridem.
C: To bi bilo pa res presenečenje! Ponavadi nikoli ne prideš!
B: Obljubljam, da pridem.
Vendar pa glagolu ‘obljubiti‘ pogosto pripisujejo nekako poseben status,
ki naj bi sklepom, ki jih je iz primerov, v katerih nastopa, mogoče potegniti,
jemal zanesljivost in splošno veljavnost. Poskusimo torej še z drugimi gla-
goli, na primer ‘ukazati‘ in ‘prositi‘.
Vsekakor še vedno ostajam na moč začuden nad izjavama kot
(5) Ukazujem ti, da zapustiš sobo.
ali
(6) Prosim te, da zapreš vrata.
vzetima, seveda, izven ko(n)teksta.
Takšni izjavi ponavadi predpostavljata vsaj še eno, predhodno in (pona-
vadi) slabo razumljeno izjavo, katere pojasnilo hočeta biti.
Na primer:
