Page 94 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 94
Argumentacija v jeziku
šnejšega, nekakšno obvezo, in potemtakem (tudi) druga dejanja, ki so (kot)
dolžnosti.
2. Obljubljamo lahko le v skupini vsaj dveh ljudi, katerih vsak je pre-
pričan in se pri svojem ravnanju do neke mere zanaša na prepričanje, da so
drugi bitja, ki ne le mislijo, da imajo določene obveze, temveč bodo verjet-
no tudi storili, kar mislijo, da so zavezani storiti.
Da je obljubljanje torej sploh lahko mogoče, mora obstajati skupina lju-
di, ki ima določene obveze in se jih tudi zaveda. Uspeh slehernega napora, da
bi dosegli lastno dobrobit, torej ni odvisen samo od dejstva, da bodo drugi
ravnali na določen način in da se bodo določenega ravnanja vzdržali (ker
menijo, da je to njihova dolžnost), temveč tudi od naše zmožnosti, da se za-
nesemo na prepričanje, da bodo tako ravnali.
Vendar pa nam kaj kmalu postane jasno, nadaljuje Prichard, da tudi
za uresničitev vsaj zmerno obetavnih načrtov potrebujemo več. Za ugoto-
vitev, da je potrebno več, je dovolj, da se zavemo, da skoraj vse dejavnosti,
ki so pomembne za našo lastno dobrobit, zahtevajo tudi sodelovanje neko-
ga drugega, in da nato pretehtamo, kaj je potrebno, da bi bilo sodelovanje
možno.
Potrebna pa je prav … uporaba jezika v najširšem pomenu besede …
Da bi takšno sodelovanje torej naredili možno, Prichard predlaga tale
postopek:
»Najprej si izberimo določen glas ali znamenje na papirju, ki bi ga lahko upo-
rabili v povezavi z izrazom za neko dejanje, nato pa se dogovorimo ali (si) oblju-
bimo, da tega glasu ali znamenja ne bomo uporabili v povezavi z izrazom za to
dejanje, ne da bi se lotili dejanja samega. Če to storimo, smo dosegli cilj, kaj-
ti če po tem uporabimo glas ali znamenje na tak način, bomo vzpostavili ob-
veznost izvršitve dejanja v skladu z našim splošnim dogovorom ali obljubo.«11
Tisto, na kar sem želel opozoriti s tole obsežno predstavitvijo Prichar-
dovega dela, niso toliko Prichardovi mitično-transcendentalni postopki,
vzeti dobesedno, temveč bolj njihov duh, ideja, ki stoji za njimi, namreč
predpostavka, da obljuba sama na sebi – obljuba kot taka, kot beseda, kot
govorno dejanje med govornimi dejanji – ni dovolj močna, da bi lahko za-
gotovila uresničitev, realizacijo vsega tistega, za čemer – oziroma natanč-
neje pred čemer – stoji, vsega tistega, kar je – če so seveda okoliščine pra-
ve, obljubovalec pa pooblaščen – njen rezultat in učinek, temveč da predpo-
11 H. A. Prichard, Moral Obligation, Oxford 1965, 177.
šnejšega, nekakšno obvezo, in potemtakem (tudi) druga dejanja, ki so (kot)
dolžnosti.
2. Obljubljamo lahko le v skupini vsaj dveh ljudi, katerih vsak je pre-
pričan in se pri svojem ravnanju do neke mere zanaša na prepričanje, da so
drugi bitja, ki ne le mislijo, da imajo določene obveze, temveč bodo verjet-
no tudi storili, kar mislijo, da so zavezani storiti.
Da je obljubljanje torej sploh lahko mogoče, mora obstajati skupina lju-
di, ki ima določene obveze in se jih tudi zaveda. Uspeh slehernega napora, da
bi dosegli lastno dobrobit, torej ni odvisen samo od dejstva, da bodo drugi
ravnali na določen način in da se bodo določenega ravnanja vzdržali (ker
menijo, da je to njihova dolžnost), temveč tudi od naše zmožnosti, da se za-
nesemo na prepričanje, da bodo tako ravnali.
Vendar pa nam kaj kmalu postane jasno, nadaljuje Prichard, da tudi
za uresničitev vsaj zmerno obetavnih načrtov potrebujemo več. Za ugoto-
vitev, da je potrebno več, je dovolj, da se zavemo, da skoraj vse dejavnosti,
ki so pomembne za našo lastno dobrobit, zahtevajo tudi sodelovanje neko-
ga drugega, in da nato pretehtamo, kaj je potrebno, da bi bilo sodelovanje
možno.
Potrebna pa je prav … uporaba jezika v najširšem pomenu besede …
Da bi takšno sodelovanje torej naredili možno, Prichard predlaga tale
postopek:
»Najprej si izberimo določen glas ali znamenje na papirju, ki bi ga lahko upo-
rabili v povezavi z izrazom za neko dejanje, nato pa se dogovorimo ali (si) oblju-
bimo, da tega glasu ali znamenja ne bomo uporabili v povezavi z izrazom za to
dejanje, ne da bi se lotili dejanja samega. Če to storimo, smo dosegli cilj, kaj-
ti če po tem uporabimo glas ali znamenje na tak način, bomo vzpostavili ob-
veznost izvršitve dejanja v skladu z našim splošnim dogovorom ali obljubo.«11
Tisto, na kar sem želel opozoriti s tole obsežno predstavitvijo Prichar-
dovega dela, niso toliko Prichardovi mitično-transcendentalni postopki,
vzeti dobesedno, temveč bolj njihov duh, ideja, ki stoji za njimi, namreč
predpostavka, da obljuba sama na sebi – obljuba kot taka, kot beseda, kot
govorno dejanje med govornimi dejanji – ni dovolj močna, da bi lahko za-
gotovila uresničitev, realizacijo vsega tistega, za čemer – oziroma natanč-
neje pred čemer – stoji, vsega tistega, kar je – če so seveda okoliščine pra-
ve, obljubovalec pa pooblaščen – njen rezultat in učinek, temveč da predpo-
11 H. A. Prichard, Moral Obligation, Oxford 1965, 177.
