Page 91 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 91
Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način
zadostno zagotovilo za uspeh svojih dejanj, to, na neki način, zadeva le nje-
ga: ravnal bo v skladu s svojo oceno moje iskrenosti in moje zanesljivosti po
eni strani, in mojih sposobnosti ter mojih zmožnosti po drugi strani.
Toda, takoj ko rečem Obljubljam, da …, in ne več (le) Imam namen, da
…, je moj sogovorec upravičen ravnati oziroma celo mora ravnati, kot da
bi obljuba sama v sebi nekako nosila svojo realizacijo, neodvisno od njego-
ve ocene mojih zmožnosti in mojih sposobnosti, moje zanesljivosti in moje is-
krenosti. Isto velja za Vem, da … glede na Mislim, da … (četudi Vem, da …
ni performativ).
Argumentativna interpretacija eksplicitnih performativov ni torej nič
samovoljnega in povsem brez težav bi lahko zgradili argumentativno lest-
vico, na kateri bi eksplicitni performativ nastopal kot najmočnejši argu-
ment za (možnost) realizacije propozicionalne vsebine, sicer skupne vsem iz-
javam, ki se uvrščajo na isto argumentativno lestvico. Vzemimo torej našo
začetno izjavo (1‘), in dobili bomo takšnole lestvico:
/moj prihod/
Navezavo dveh diskurzivnih segmentov, A(rgument) in S(klep), ka-
terih prvi je predstavljen kot razlog, ki upravičuje drugega, (na pri-
mer, Zelo toplo je (A); Pojdimo se kopat! (S)), smo torej kondenzi-
rali in ponotranjili v le enega, v navezavo performativnega prefiksa
(A), nastopajočega kot argument za realizacijo propozicionalne vse-
bine (S), ki jo vpeljuje.
II
Toda, ne pozabimo, da se še vedno nahajamo na »temeljno intencio-
nalnem« polu Strawsonove daljice. Kako pa se stvari odvijajo na »temelj-
no konvencionalnem« polu? Ali mu družbene konvencije res zagotavljajo
potrebno enosmiselnost in enoglasnost?
zadostno zagotovilo za uspeh svojih dejanj, to, na neki način, zadeva le nje-
ga: ravnal bo v skladu s svojo oceno moje iskrenosti in moje zanesljivosti po
eni strani, in mojih sposobnosti ter mojih zmožnosti po drugi strani.
Toda, takoj ko rečem Obljubljam, da …, in ne več (le) Imam namen, da
…, je moj sogovorec upravičen ravnati oziroma celo mora ravnati, kot da
bi obljuba sama v sebi nekako nosila svojo realizacijo, neodvisno od njego-
ve ocene mojih zmožnosti in mojih sposobnosti, moje zanesljivosti in moje is-
krenosti. Isto velja za Vem, da … glede na Mislim, da … (četudi Vem, da …
ni performativ).
Argumentativna interpretacija eksplicitnih performativov ni torej nič
samovoljnega in povsem brez težav bi lahko zgradili argumentativno lest-
vico, na kateri bi eksplicitni performativ nastopal kot najmočnejši argu-
ment za (možnost) realizacije propozicionalne vsebine, sicer skupne vsem iz-
javam, ki se uvrščajo na isto argumentativno lestvico. Vzemimo torej našo
začetno izjavo (1‘), in dobili bomo takšnole lestvico:
/moj prihod/
Navezavo dveh diskurzivnih segmentov, A(rgument) in S(klep), ka-
terih prvi je predstavljen kot razlog, ki upravičuje drugega, (na pri-
mer, Zelo toplo je (A); Pojdimo se kopat! (S)), smo torej kondenzi-
rali in ponotranjili v le enega, v navezavo performativnega prefiksa
(A), nastopajočega kot argument za realizacijo propozicionalne vse-
bine (S), ki jo vpeljuje.
II
Toda, ne pozabimo, da se še vedno nahajamo na »temeljno intencio-
nalnem« polu Strawsonove daljice. Kako pa se stvari odvijajo na »temelj-
no konvencionalnem« polu? Ali mu družbene konvencije res zagotavljajo
potrebno enosmiselnost in enoglasnost?
