Page 93 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 93
Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način
gea, pa sta s Prichardom celo izmenjala nekaj pisem o naravi obljubljanja,
vendar se na žalost niso ohranila.
Problem obljubljanja, ali natančneje »zavezanost obljubi«, je bil Pri-
chardova obsesija, ki je močno vplivala na njegovo delo in pustila sled v do-
mala vseh njegovih delih. Najbolj zgoščeno ga je predstavil v članku Za-
vezanost obljubi, napisanem leta 1940, kar nikakor ni nepomembna letni-
ca, če vemo, da je Austin svojo prvo teorijo performativa razvil prav v le-
tih 1940–46 (da niti ne omenjamo, da je bil v obeh teorijah njegov ključni
zgled prav »obljubljanje«).
Kaj je, po Prichardovem mnenju, torej obljubljanje?
Očitno je, meni Prichard (1965), da obljubljanje zahteva uporabo bese-
de »obljubljam« ali kake druge ustrezne besede, kot »jamčim«, »sogla-
šam«, »dajem ti besedo«, ali »bom«. Če je tako, lahko rečemo vsaj to, da
s tem, ko X-u obljubljam, da bom izvršil neko dejanje, povzročim, da X sli-
ši določen glas, ki ima skupaj z izrazom, ki se za dejanje ponavadi uporablja
– tako zame kot zanj – , določen pomen, in to tako, da X verjame, da so gla-
sovi prišli do mene.
Tu pa takoj nastopi drugo vprašanje, vprašanje, ki je bilo pravzaprav
prava Prichardova preokupacija: zakaj me lahko k čemur koli zavezuje že
to, da sem izustil nekaj glasov? Zato, ker sem bil že dal neko splošnejšo
obljubo, pravi Prichard, ker sem že prej obljubil, da takšnih glasov ne bom
izustil v povezavi s stavkom o nekem dejanju, ne da bi se lotil dejanja sa-
mega.
Reči obljubljam, pomeni Prichardu le izustiti nekaj »šumov«, ki ne
morejo nikogar zavezati k ničemur – če seveda ne predpostavimo po-
prejšnje, splošnejše obljube. Toda, kaj to sploh pomeni, in predvsem, kako
do te splošne prvinske obljube sploh priti?
Prichard tudi sam meni, da je nekoliko »zapleteno«, in predlaga, da
ravnamo takole: zamislimo si lahko stopnjo, na kateri (še) ne mislimo, da
se z uporabo tega ali onega jezikovnega obrazca zavežemo, da bomo izvr-
šili dejanje. In lahko se vprašamo takole: bi si na tej stopnji lahko vsaj že-
leli, da bi se bili z uporabo nekega posebnega jezikovnega obrazca sposob-
ni zavezati? In če bi si lahko: ali obstaja kak korak, s katerega podvzetjem
bi se res zavezali?
Jasni sta dve stvari, meni Prichard:
1. Držati obljubo ni prvo dejanje, ki mu je človek zavezan. Kajti če poz-
na smisel obljube ali dejanje obljubljanja, mora poznati tudi nekaj splo-
gea, pa sta s Prichardom celo izmenjala nekaj pisem o naravi obljubljanja,
vendar se na žalost niso ohranila.
Problem obljubljanja, ali natančneje »zavezanost obljubi«, je bil Pri-
chardova obsesija, ki je močno vplivala na njegovo delo in pustila sled v do-
mala vseh njegovih delih. Najbolj zgoščeno ga je predstavil v članku Za-
vezanost obljubi, napisanem leta 1940, kar nikakor ni nepomembna letni-
ca, če vemo, da je Austin svojo prvo teorijo performativa razvil prav v le-
tih 1940–46 (da niti ne omenjamo, da je bil v obeh teorijah njegov ključni
zgled prav »obljubljanje«).
Kaj je, po Prichardovem mnenju, torej obljubljanje?
Očitno je, meni Prichard (1965), da obljubljanje zahteva uporabo bese-
de »obljubljam« ali kake druge ustrezne besede, kot »jamčim«, »sogla-
šam«, »dajem ti besedo«, ali »bom«. Če je tako, lahko rečemo vsaj to, da
s tem, ko X-u obljubljam, da bom izvršil neko dejanje, povzročim, da X sli-
ši določen glas, ki ima skupaj z izrazom, ki se za dejanje ponavadi uporablja
– tako zame kot zanj – , določen pomen, in to tako, da X verjame, da so gla-
sovi prišli do mene.
Tu pa takoj nastopi drugo vprašanje, vprašanje, ki je bilo pravzaprav
prava Prichardova preokupacija: zakaj me lahko k čemur koli zavezuje že
to, da sem izustil nekaj glasov? Zato, ker sem bil že dal neko splošnejšo
obljubo, pravi Prichard, ker sem že prej obljubil, da takšnih glasov ne bom
izustil v povezavi s stavkom o nekem dejanju, ne da bi se lotil dejanja sa-
mega.
Reči obljubljam, pomeni Prichardu le izustiti nekaj »šumov«, ki ne
morejo nikogar zavezati k ničemur – če seveda ne predpostavimo po-
prejšnje, splošnejše obljube. Toda, kaj to sploh pomeni, in predvsem, kako
do te splošne prvinske obljube sploh priti?
Prichard tudi sam meni, da je nekoliko »zapleteno«, in predlaga, da
ravnamo takole: zamislimo si lahko stopnjo, na kateri (še) ne mislimo, da
se z uporabo tega ali onega jezikovnega obrazca zavežemo, da bomo izvr-
šili dejanje. In lahko se vprašamo takole: bi si na tej stopnji lahko vsaj že-
leli, da bi se bili z uporabo nekega posebnega jezikovnega obrazca sposob-
ni zavezati? In če bi si lahko: ali obstaja kak korak, s katerega podvzetjem
bi se res zavezali?
Jasni sta dve stvari, meni Prichard:
1. Držati obljubo ni prvo dejanje, ki mu je človek zavezan. Kajti če poz-
na smisel obljube ali dejanje obljubljanja, mora poznati tudi nekaj splo-
