Page 87 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 87
Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način
Ko govori o razmerju med dejanji, ki jih označuje kot »temeljno kon-
vencionalna«, in dejanji, ki jih označuje kot »temeljno intencionalna«, ali
natančneje, ko razpravlja o možnosti vpeljave konvencij v izvrševanje te-
meljno intencionalnih dejanj, Strawson5 pravi nekako takole:
Očitno moramo v tem primeru shemo razširiti, da bi tako naredili pro-
stor za eksplicitno sklicevanje na družbene konvencije. Z nekaj truda jo
lahko tako razširimo. Toda, globlje ko se pomikamo na področje insti-
tucionaliziranih postopkov, bolj postaja pritisk na shemo neznosen. Po eni
strani moramo opustiti eno njenih temeljnih potez, sklicevanje na intence,
ki naj zagotovi določen odgovor poslušalstva, po drugi strani pa sklicevan-
je na družbene konvencije vse bolj pridobiva na pomembnosti.
Nekoliko kasneje Strawson sklene:
»V primeru ilokucijskega dejanja, ki ni temeljno konvencionalno, pride do iz-
polnitve komunikacijskega dejanja, če je zagotovljeno razumevanje (uptake), če
je bila izjava (torej) podana s kompleksno odprto intenco, s katero naj bi bila
podana. Toda, tudi če pride do izpolnitve komunikacijskega dejanja, je lahko
odprta intenca, ki je jedro kompleksa intenc, onemogočena, ne da bi pri tem
prišlo do kakršnekoli kršitve pravil in konvencij … Povsem drugače je z izjavo, ki je
del postopka, ki ga povsem obvladujejo konvencije. Če je razumevanje zago-
tovljeno, potem moramo sleherno onemogočenje povsem odprte intence iz-
jave (intence, da bi postopek nadaljevali v določeni smeri) pripisati kršitvi pra-
vila ali konvencije. Govorec, ki se drži konvencij, ima lahko izrecno intenco
nadaljevati postopek v smeri, ki njegovemu trenutnemu govornemu dejanju
konvencionalno ustreza le, če meni, da so konvencionalni pogoji za takšno na-
daljevanje zadovoljeni, in je torej prepričan, da bo njegova izjava ne le razkrila nje-
gove intence, temveč jim zagotovila tudi učinek. Nič podobnega ne moremo najti
v primeru ilokucijskega dejanja, ki ni temeljno konvencionalno /vsi poudar-
ki I. Ž. Ž./.«6
Igralec pokra bi tako lahko, na primer, bleknil Podvojim, ne da bi pri
tem (res) imel intenco podvojiti vložek, toda če so okoliščine ustrezne in igra
stroga, potem je podvojil vložek!
Soočeni smo torej z zelo nenavadno daljico: na njenih skrajnih polih
imamo, na eni strani ilokucijska dejanja, ki so »temeljno intencionalna«,
na drugi strani pa ilokucijska dejanja, ki so »temeljno konvencionalna«:
5 P. F. Strawson, Intention and Convention in Speech Acts, (1969), v: K. T. Fann (ur.), Symposi-
um on J. L. Austin, London, Henley 1969.
6 N. d., 398.
Ko govori o razmerju med dejanji, ki jih označuje kot »temeljno kon-
vencionalna«, in dejanji, ki jih označuje kot »temeljno intencionalna«, ali
natančneje, ko razpravlja o možnosti vpeljave konvencij v izvrševanje te-
meljno intencionalnih dejanj, Strawson5 pravi nekako takole:
Očitno moramo v tem primeru shemo razširiti, da bi tako naredili pro-
stor za eksplicitno sklicevanje na družbene konvencije. Z nekaj truda jo
lahko tako razširimo. Toda, globlje ko se pomikamo na področje insti-
tucionaliziranih postopkov, bolj postaja pritisk na shemo neznosen. Po eni
strani moramo opustiti eno njenih temeljnih potez, sklicevanje na intence,
ki naj zagotovi določen odgovor poslušalstva, po drugi strani pa sklicevan-
je na družbene konvencije vse bolj pridobiva na pomembnosti.
Nekoliko kasneje Strawson sklene:
»V primeru ilokucijskega dejanja, ki ni temeljno konvencionalno, pride do iz-
polnitve komunikacijskega dejanja, če je zagotovljeno razumevanje (uptake), če
je bila izjava (torej) podana s kompleksno odprto intenco, s katero naj bi bila
podana. Toda, tudi če pride do izpolnitve komunikacijskega dejanja, je lahko
odprta intenca, ki je jedro kompleksa intenc, onemogočena, ne da bi pri tem
prišlo do kakršnekoli kršitve pravil in konvencij … Povsem drugače je z izjavo, ki je
del postopka, ki ga povsem obvladujejo konvencije. Če je razumevanje zago-
tovljeno, potem moramo sleherno onemogočenje povsem odprte intence iz-
jave (intence, da bi postopek nadaljevali v določeni smeri) pripisati kršitvi pra-
vila ali konvencije. Govorec, ki se drži konvencij, ima lahko izrecno intenco
nadaljevati postopek v smeri, ki njegovemu trenutnemu govornemu dejanju
konvencionalno ustreza le, če meni, da so konvencionalni pogoji za takšno na-
daljevanje zadovoljeni, in je torej prepričan, da bo njegova izjava ne le razkrila nje-
gove intence, temveč jim zagotovila tudi učinek. Nič podobnega ne moremo najti
v primeru ilokucijskega dejanja, ki ni temeljno konvencionalno /vsi poudar-
ki I. Ž. Ž./.«6
Igralec pokra bi tako lahko, na primer, bleknil Podvojim, ne da bi pri
tem (res) imel intenco podvojiti vložek, toda če so okoliščine ustrezne in igra
stroga, potem je podvojil vložek!
Soočeni smo torej z zelo nenavadno daljico: na njenih skrajnih polih
imamo, na eni strani ilokucijska dejanja, ki so »temeljno intencionalna«,
na drugi strani pa ilokucijska dejanja, ki so »temeljno konvencionalna«:
5 P. F. Strawson, Intention and Convention in Speech Acts, (1969), v: K. T. Fann (ur.), Symposi-
um on J. L. Austin, London, Henley 1969.
6 N. d., 398.
