Page 95 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 95
Kako napravimo kaj z besedami – polifoni način
stavlja mrežo (vsaj virtualnih) izjavljalcev, da bi sploh lahko imela želeno
kredibilnost in zahtevano (ilokucijsko) moč.
Gre torej za predpostavko, po kateri obljuba oziroma eksplicitni perfor-
mativ sploh ni nič drugega kot kristalizacija poliloga in kristal(izacija) svo-
jih lastnih pogojev izjavljanja. V nasprotnem primeru ni in ne more biti nič
drugega kot le nekaj »šumov«, kakor zatrjuje Prichard, in kar pravzaprav
potrjuje tudi vsakodnevna izkušnja.
Tisti, ki svečano krsti novo zgrajeno ladjo (kakor v slavnem Austino-
vem primeru), tako ne more biti nič drugega, nič več, kot le govorec; iz-
javljalec, s katerim se staplja, pa nekaj kar Bally – analizirajoč opozorilo
»Kaditi prepovedano« – imenuje »moralna entiteta«.12
Iz Prichardovega poskusa konstrukcije takšne »moralne entitete« pa
smo videli, da moralna entiteta ni nič enotnega, da ne govori z enotnim
glasom oziroma natančneje: govori sicer res z enotnim glasom, toda le tako,
le na račun tega, da prikriva pluralnost glasov.
Seveda lahko gremo še dlje: da bi performativ lahko uspel na »temelj-
no konvencionalnem« polu, pluralnost glasov mora biti prikrita, kar seve-
da ni presenetljivo: da bi bila neka družbena konvencija lahko učinkovita,
mora govoriti z enim enotnim glasom. Dokaz za to je na primer v tem, da
na »temeljno konvencionalnem« polu ne moremo zgraditi argumentativ-
ne lestvice: ne moremo namreč reči, da je izjava To ladjo krstim za Svobodo
močnejši ali šibkejši argument za možnost realizacije njene propozicional-
ne vsebine, kot kaka druga izjava. Nasprotno, le s to izjavo lahko ladjo krst-
imo – in prav družbene konvencije so tiste, ki to zahtevajo.
12 Primer si izposojam iz: O. Ducrot, L’ énonciation et polyphonie chez Charles Bally (1986), v:
O. Ducrot (ur.), Logique, structure, énonciation, Pariz 1989, 189.
stavlja mrežo (vsaj virtualnih) izjavljalcev, da bi sploh lahko imela želeno
kredibilnost in zahtevano (ilokucijsko) moč.
Gre torej za predpostavko, po kateri obljuba oziroma eksplicitni perfor-
mativ sploh ni nič drugega kot kristalizacija poliloga in kristal(izacija) svo-
jih lastnih pogojev izjavljanja. V nasprotnem primeru ni in ne more biti nič
drugega kot le nekaj »šumov«, kakor zatrjuje Prichard, in kar pravzaprav
potrjuje tudi vsakodnevna izkušnja.
Tisti, ki svečano krsti novo zgrajeno ladjo (kakor v slavnem Austino-
vem primeru), tako ne more biti nič drugega, nič več, kot le govorec; iz-
javljalec, s katerim se staplja, pa nekaj kar Bally – analizirajoč opozorilo
»Kaditi prepovedano« – imenuje »moralna entiteta«.12
Iz Prichardovega poskusa konstrukcije takšne »moralne entitete« pa
smo videli, da moralna entiteta ni nič enotnega, da ne govori z enotnim
glasom oziroma natančneje: govori sicer res z enotnim glasom, toda le tako,
le na račun tega, da prikriva pluralnost glasov.
Seveda lahko gremo še dlje: da bi performativ lahko uspel na »temelj-
no konvencionalnem« polu, pluralnost glasov mora biti prikrita, kar seve-
da ni presenetljivo: da bi bila neka družbena konvencija lahko učinkovita,
mora govoriti z enim enotnim glasom. Dokaz za to je na primer v tem, da
na »temeljno konvencionalnem« polu ne moremo zgraditi argumentativ-
ne lestvice: ne moremo namreč reči, da je izjava To ladjo krstim za Svobodo
močnejši ali šibkejši argument za možnost realizacije njene propozicional-
ne vsebine, kot kaka druga izjava. Nasprotno, le s to izjavo lahko ladjo krst-
imo – in prav družbene konvencije so tiste, ki to zahtevajo.
12 Primer si izposojam iz: O. Ducrot, L’ énonciation et polyphonie chez Charles Bally (1986), v:
O. Ducrot (ur.), Logique, structure, énonciation, Pariz 1989, 189.
