Page 84 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 84
Argumentacija v jeziku
se mi zdi na primer na moč čudna. Že, že, boste rekli, toda v tej obliki je
iztrgana iz ko(n)teksta (kakršna koli že je njegova/njuna definicija): kadar
obljubljamo, vedno obljubljamo kaj določenega. Naj bo. Vzemimo torej iz-
javo (1) v njeni »razviti« obliki, na primer:
(1‘) Obljubljam, da pridem.
Na žalost se mi tudi ta izjava ne zdi nič manj čudna. Si lahko predstavlja-
te koga, ki pravi, kar tako, nenadoma:
(1‘) Obljubljam, da pridem.
Težko. Toda ponovno mi boste ugovarjali, da sem izjavo iztrgal iz ko(n)
teksta in da govorec bržčas odgovarja na kako vprašanje, na primer:
(2) Ali prideš?
Naj bo. Vendar tudi ta(kšna) dialoška navezava ne deluje preveč pre-
pričevalno:
(3) A: Ali prideš?
B: Obljubljam, da pridem.
Morda v kaki starogrški tragediji, ne pa vsakdanjem govoru. Nekaj je
narobe: nekaj bodisi manjka ali pa je nečesa preveč. Kaj hočem reči?
Najbolj običajen odgovor na vprašanje (2) je brez dvoma (če seveda
ostajamo v »pozitivnem« registru) bodisi
(4) Da./Ja.
bodisi
(3‘) Pridem.
Če odgovorimo z (1‘) je, glede na vprašanje, v našem odgovoru nečesa
preveč, nečesa, kar kaže na neki manko.
Primerjajmo tile dve dialoški navezavi:
I II
A: Ali prideš? A: Ali prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da pridem.
Kaj ju ločuje? V čem je razlika med njima? V prvi različici B preprosto
odgovarja na A-jevo vprašanje in s tem potrjuje svoj prihod. V drugi raz-
se mi zdi na primer na moč čudna. Že, že, boste rekli, toda v tej obliki je
iztrgana iz ko(n)teksta (kakršna koli že je njegova/njuna definicija): kadar
obljubljamo, vedno obljubljamo kaj določenega. Naj bo. Vzemimo torej iz-
javo (1) v njeni »razviti« obliki, na primer:
(1‘) Obljubljam, da pridem.
Na žalost se mi tudi ta izjava ne zdi nič manj čudna. Si lahko predstavlja-
te koga, ki pravi, kar tako, nenadoma:
(1‘) Obljubljam, da pridem.
Težko. Toda ponovno mi boste ugovarjali, da sem izjavo iztrgal iz ko(n)
teksta in da govorec bržčas odgovarja na kako vprašanje, na primer:
(2) Ali prideš?
Naj bo. Vendar tudi ta(kšna) dialoška navezava ne deluje preveč pre-
pričevalno:
(3) A: Ali prideš?
B: Obljubljam, da pridem.
Morda v kaki starogrški tragediji, ne pa vsakdanjem govoru. Nekaj je
narobe: nekaj bodisi manjka ali pa je nečesa preveč. Kaj hočem reči?
Najbolj običajen odgovor na vprašanje (2) je brez dvoma (če seveda
ostajamo v »pozitivnem« registru) bodisi
(4) Da./Ja.
bodisi
(3‘) Pridem.
Če odgovorimo z (1‘) je, glede na vprašanje, v našem odgovoru nečesa
preveč, nečesa, kar kaže na neki manko.
Primerjajmo tile dve dialoški navezavi:
I II
A: Ali prideš? A: Ali prideš?
B: Pridem. B: Obljubljam, da pridem.
Kaj ju ločuje? V čem je razlika med njima? V prvi različici B preprosto
odgovarja na A-jevo vprašanje in s tem potrjuje svoj prihod. V drugi raz-
