Page 83 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 83
o napravimo
kaj z besedami
– polifoni način1
Prednost filozofov je, da se lahko čudijo, Platon celo pravi, »da je ču-
denje edini izvor filozofije«.2
Kot filozof bom torej izkoristil ta privilegirani položaj in se ponovno
(za)čudil – performativnosti. Morda se res lahko zdi čudno, da se 35 let
po njenem »odkritju« in obilici objavljene literature performativnosti še
vedno čudim, toda tisto, kar je res čudno, je dejstvo, da se – četudi so per-
formativni fenomeni vedno vzbujali (za)čudenje – teoretiki performativ-
nosti niso nikoli uspeli sporazumeti o temeljnih mehanizmih, ki proizva-
jajo performativne učinke.
Čudil se bom torej, da teorija govornih dejanj – vsaj v obstoječih različi-
cah – , po eni strani tako fragmentarna, torej nepopolna, po drugi pa tako
toga, torej težko uporabljiva, lahko nastopa kot interpretativni model ne-
česa tako dinamičnega, kot je dialog ali konverzacija.
Sam bom predlagal nasprotno rešitev, namreč dialoško – ali še bolje,
poliloško – interpretacijo performativnosti, interpretacijo, ki jo bom – po
Ducrotu – imenoval polifono.
I
Izjava
(1) Obljubljam.
1 Nekoliko drugačna različica članka je bila objavljena pod naslovom Performativnost kot polifo-
nija v reviji Anthropos 24 (1992), 5/6, 125–134.
2 Tht. 155d3–4.
kaj z besedami
– polifoni način1
Prednost filozofov je, da se lahko čudijo, Platon celo pravi, »da je ču-
denje edini izvor filozofije«.2
Kot filozof bom torej izkoristil ta privilegirani položaj in se ponovno
(za)čudil – performativnosti. Morda se res lahko zdi čudno, da se 35 let
po njenem »odkritju« in obilici objavljene literature performativnosti še
vedno čudim, toda tisto, kar je res čudno, je dejstvo, da se – četudi so per-
formativni fenomeni vedno vzbujali (za)čudenje – teoretiki performativ-
nosti niso nikoli uspeli sporazumeti o temeljnih mehanizmih, ki proizva-
jajo performativne učinke.
Čudil se bom torej, da teorija govornih dejanj – vsaj v obstoječih različi-
cah – , po eni strani tako fragmentarna, torej nepopolna, po drugi pa tako
toga, torej težko uporabljiva, lahko nastopa kot interpretativni model ne-
česa tako dinamičnega, kot je dialog ali konverzacija.
Sam bom predlagal nasprotno rešitev, namreč dialoško – ali še bolje,
poliloško – interpretacijo performativnosti, interpretacijo, ki jo bom – po
Ducrotu – imenoval polifono.
I
Izjava
(1) Obljubljam.
1 Nekoliko drugačna različica članka je bila objavljena pod naslovom Performativnost kot polifo-
nija v reviji Anthropos 24 (1992), 5/6, 125–134.
2 Tht. 155d3–4.
